Page 178 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 178
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
Hublja. Prej kot v dveh letih je bila zgrajena Cesarsko kraljeva mehanič-
na predilnica, »višja in po površini večja od česarkoli do takrat zgrajenega
v dolini« (Krečič 2018, 16). Leta 1829 je pridobila še cesarski privilegij, iste-
ga leta pa je pričela delovati tudi barvarna bombažne preje (t. i. »farberaj«).
Dejavnosti sta se združili leta 1835 in še istega leta prejeli bronasto in zla-
to medaljo za kakovost barvane preje. Barvarna je leta 1841 veljala kot »naj-
večja turško-rdeča barvarna v monarhiji« (Kobe-Arzenšek 1979, 229; Krečič
2018, 18).
V letu 1839 je prišlo do prvih menjav nekaterih lastnikov. Med njimi
velja omeniti znanega slovenskega podjetnika Janeza Kalistra, ki se v druž-
bi pojavi leta 1843, ter po njegovi smrti njegova sorodnika Franca Kalistra
in Josipa Gorupa, ki sta nato sodelovala pri njenem preoblikovanju v del-
niško družbo s sedežem v Trstu (nov statut 1871; Kobe-Arzenšek 1979, 214–
19, 223; Krečič 2018, 18). V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja so v družbo
vstopali novi člani, med njimi tudi Leopold Brunner, predstavnik tržaške
družbe Jacob Brunner e figli, ki je leta 1881 postal generalni direktor predil-
nice (Kobe-Arzenšek 1979, 224), v začetku novega stoletja pa še podpredse-
dnik in kasneje predsednik upravnega sveta. Leta 1913 je Armin Brunner
pridobil nadzor nad delnicami družbe, ki se je takrat imenovala I. R. priv.
Filatoio meccanico di Aidussina. Istega leta je bila predilnica vključena v
tekstilni koncern Vereinigte Österreichische Textilindustrie a.g., v katerem
je sodelovalo 16 obratov za predelavo bombaža na območju grofij Goriške
in Gradiške. Po koncu prve svetovne vojne so nekateri obrati iz koncerna,
vključno z ajdovskim, pripadli Brunnerjem in se leta 1920 preoblikovali v
enotno podjetje Società Anonima del filatoio Meccanico di Aidussina, čigar
delnice so bile v stoodstotni lasti podjetja Figli di Jacob Brunner (Ratkajec
2015, 119).
Garancija za rast in uspešnost cesarsko-kraljeve privilegirane predil-
nice in barvarne v začetku njenega delovanja je bila nenehna tehnološka
modernizacija, ki ji je obrat skrbno sledil. Obrat je sprva deloval na vodni
pogon v klasičnem smislu, že deset let kasneje (1839) pa je uvedel tehnično
novost, in sicer turbino Fourneyron, ki se je v tistem času uvrščala med naj-
boljše sisteme vodnih koles. Poleg omenjene turbine je imel obrat za pogon
tekstilni strojev še turbine Fontaine Jonvale turbine z 20 KM in nizkotlačni
parni stroj sistema Watt s 38 KM. 6 Predilnica je delovala s stroji Thorstle in
Mule-Jenny ter opremo znane angleške družbe Platt (Šorn 1984, 237; Krečič
2018, 20; Kobe-Arzenšek 1979, 236). Predelovali so predvsem ameriški, ma-
6 Za razlage posameznih strojev glej Krečič 2018, 20.
176
Hublja. Prej kot v dveh letih je bila zgrajena Cesarsko kraljeva mehanič-
na predilnica, »višja in po površini večja od česarkoli do takrat zgrajenega
v dolini« (Krečič 2018, 16). Leta 1829 je pridobila še cesarski privilegij, iste-
ga leta pa je pričela delovati tudi barvarna bombažne preje (t. i. »farberaj«).
Dejavnosti sta se združili leta 1835 in še istega leta prejeli bronasto in zla-
to medaljo za kakovost barvane preje. Barvarna je leta 1841 veljala kot »naj-
večja turško-rdeča barvarna v monarhiji« (Kobe-Arzenšek 1979, 229; Krečič
2018, 18).
V letu 1839 je prišlo do prvih menjav nekaterih lastnikov. Med njimi
velja omeniti znanega slovenskega podjetnika Janeza Kalistra, ki se v druž-
bi pojavi leta 1843, ter po njegovi smrti njegova sorodnika Franca Kalistra
in Josipa Gorupa, ki sta nato sodelovala pri njenem preoblikovanju v del-
niško družbo s sedežem v Trstu (nov statut 1871; Kobe-Arzenšek 1979, 214–
19, 223; Krečič 2018, 18). V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja so v družbo
vstopali novi člani, med njimi tudi Leopold Brunner, predstavnik tržaške
družbe Jacob Brunner e figli, ki je leta 1881 postal generalni direktor predil-
nice (Kobe-Arzenšek 1979, 224), v začetku novega stoletja pa še podpredse-
dnik in kasneje predsednik upravnega sveta. Leta 1913 je Armin Brunner
pridobil nadzor nad delnicami družbe, ki se je takrat imenovala I. R. priv.
Filatoio meccanico di Aidussina. Istega leta je bila predilnica vključena v
tekstilni koncern Vereinigte Österreichische Textilindustrie a.g., v katerem
je sodelovalo 16 obratov za predelavo bombaža na območju grofij Goriške
in Gradiške. Po koncu prve svetovne vojne so nekateri obrati iz koncerna,
vključno z ajdovskim, pripadli Brunnerjem in se leta 1920 preoblikovali v
enotno podjetje Società Anonima del filatoio Meccanico di Aidussina, čigar
delnice so bile v stoodstotni lasti podjetja Figli di Jacob Brunner (Ratkajec
2015, 119).
Garancija za rast in uspešnost cesarsko-kraljeve privilegirane predil-
nice in barvarne v začetku njenega delovanja je bila nenehna tehnološka
modernizacija, ki ji je obrat skrbno sledil. Obrat je sprva deloval na vodni
pogon v klasičnem smislu, že deset let kasneje (1839) pa je uvedel tehnično
novost, in sicer turbino Fourneyron, ki se je v tistem času uvrščala med naj-
boljše sisteme vodnih koles. Poleg omenjene turbine je imel obrat za pogon
tekstilni strojev še turbine Fontaine Jonvale turbine z 20 KM in nizkotlačni
parni stroj sistema Watt s 38 KM. 6 Predilnica je delovala s stroji Thorstle in
Mule-Jenny ter opremo znane angleške družbe Platt (Šorn 1984, 237; Krečič
2018, 20; Kobe-Arzenšek 1979, 236). Predelovali so predvsem ameriški, ma-
6 Za razlage posameznih strojev glej Krečič 2018, 20.
176
