Page 19 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 19
racije v slovenskem »zamejstvu«
v Italiji po drugi svetovni vojni
Aleksej Kalc
ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije
akalc@zrc-sazu.si
UP FHŠ, Oddelek za zgodovino in Inštitut za medkulturne študije
aleksej.kalc@fhs.upr.si
Uvod
Po drugi svetovni vojni se je Republika Slovenija v okviru Jugoslavije kon-
stituirala v novih teritorialnih mejah. S priključitvijo Primorske in Istre
je bila rapalska meja, ki je leta 1920 zahodni del slovenskega narodnega
ozemlja in Istro s 450.000 prebivalci slovenske in hrvaške narodnosti do-
delila Kraljevini Italiji, pomaknjena proti zahodu. Nova mejna črta je še
vedno sekala slovensko narodno ozemlje in puščala v Italiji, v Avstriji in
na Madžarskem številne slovenske kraje in slovensko prebivalstvo. To ni
pomenilo le pripadnosti različnim državam, ampak tudi različnim geopo-
litičnim influenčnim sferam ter družbenopolitičnim sistemom. Slovenska
zahodna in severna meja sta namreč sovpadali z globoko delitvijo med so-
cialističnim in kapitalističnim svetom, meja z Madžarsko pa je od inform-
birojevskega razkola leta 1948 pomenila ideološko in sistemsko ločnico med
jugoslovansko in sovjetsko inačico socializma, enako »trdo« in razdvajajo-
čo kot meja z Zahodom.
Vojna in geopolitične spremembe ter družbenopolitične razmere po
njej so ustvarile pogoje za nova migracijska gibanja, ki so jim botrovali po-
litični, narodni in ideološki, nič manj pa tudi družbeni in gospodarski de-
javniki. Severni in zahodni obmejni prostor ter »zamejstva« so se neposred-
no soočali z migracijskimi procesi kot prizorišča izseljevanj, priseljevanj in
tranzitnih selitvenih gibanj. V tem je izstopalo zahodno obmejno obmo-
čje. Priključitev Istre k Jugoslaviji in zapleteno reševanje »tržaškega vpraša-
doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-13-8(1).17-45 17
v Italiji po drugi svetovni vojni
Aleksej Kalc
ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije
akalc@zrc-sazu.si
UP FHŠ, Oddelek za zgodovino in Inštitut za medkulturne študije
aleksej.kalc@fhs.upr.si
Uvod
Po drugi svetovni vojni se je Republika Slovenija v okviru Jugoslavije kon-
stituirala v novih teritorialnih mejah. S priključitvijo Primorske in Istre
je bila rapalska meja, ki je leta 1920 zahodni del slovenskega narodnega
ozemlja in Istro s 450.000 prebivalci slovenske in hrvaške narodnosti do-
delila Kraljevini Italiji, pomaknjena proti zahodu. Nova mejna črta je še
vedno sekala slovensko narodno ozemlje in puščala v Italiji, v Avstriji in
na Madžarskem številne slovenske kraje in slovensko prebivalstvo. To ni
pomenilo le pripadnosti različnim državam, ampak tudi različnim geopo-
litičnim influenčnim sferam ter družbenopolitičnim sistemom. Slovenska
zahodna in severna meja sta namreč sovpadali z globoko delitvijo med so-
cialističnim in kapitalističnim svetom, meja z Madžarsko pa je od inform-
birojevskega razkola leta 1948 pomenila ideološko in sistemsko ločnico med
jugoslovansko in sovjetsko inačico socializma, enako »trdo« in razdvajajo-
čo kot meja z Zahodom.
Vojna in geopolitične spremembe ter družbenopolitične razmere po
njej so ustvarile pogoje za nova migracijska gibanja, ki so jim botrovali po-
litični, narodni in ideološki, nič manj pa tudi družbeni in gospodarski de-
javniki. Severni in zahodni obmejni prostor ter »zamejstva« so se neposred-
no soočali z migracijskimi procesi kot prizorišča izseljevanj, priseljevanj in
tranzitnih selitvenih gibanj. V tem je izstopalo zahodno obmejno obmo-
čje. Priključitev Istre k Jugoslaviji in zapleteno reševanje »tržaškega vpraša-
doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-13-8(1).17-45 17
