Page 21 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 21
migracije v slovenskem »zamejstvu« v italiji po drugi svetovni vojni
venskega in širšega jugoslovanskega prostora umikali pred prodirajočim
partizanskim osvobodilnim gibanjem (Volk 2000, 270; 2003, 144). Dotok
beguncev in drugega prebivalstva, ki se je premikalo proti zahodu zara-
di političnih in vojnih dogodkov, se je na Tržaškem in Goriškem ob koncu
vojne in v letih po njej le še znatno povečal.
Zadnje dni vojne in takoj po njej so se na ozemlju Julijske krajine pod
upravo ZVU (Zavezniška vojaška uprava) zbirali oziroma naselili tudi po-
litični begunci iz osrednje Slovenije in Jugoslavije. V dogovoru z ZVU so
poleti 1945 začeli prihajati še iz taborišč v Italiji, kamor se jih je zateklo ok-
rog 10.000. Ti prihodi so bili večinoma povezani z zaposlovanjem v služ-
bah pri ZVU, ker so primorski Slovenci, po navodilih jugoslovanskih ob-
lasti, ta službena mesta zavračali. Po mirovni pogodbi 1947 so službe v coni
A STO (Svobodno tržaško ozemlje) nastopali tudi mnogi slovenski politič-
ni emigranti, ki so se sprva naselili na Goriškem. Večina se je potem izselila
v Argentino in druge zahodne države (Troha 2000, 256, 264–65). Nekateri
so na Tržaškem nadaljevali medvojno politično aktivnost in se angažirali v
protirevolucionarnih organizacijah ter v obveščevalnih dejavnostih zoper
jugoslovansko stran in jugoslovanske oblasti (Bajc 2010).
Od postavitve demarkacijske črte leta 1945 dalje je iz jugoslovanske
strani na ozemlje Julijske krajine pod angloameriško in nato italijansko
upravo legalno ter ilegalno prihajala pisana množica pribežnikov in prise-
ljencev. Tako z Goriškega kot iz Istre so prihajali ljudje, ki so nasprotovali
jugoslovanskim oblastem in novemu družbenopolitičnemu redu. Umikali
so se pred uvajanjem novega družbenega reda in raznovrstnimi oblika-
mi pritiska in nasilja, ki so ga jugoslovanske oblasti izvajale proti ljudem,
kompromitiranim s fašističnim režimom, in vsem, ki niso bili naklonje-
ni novi ureditvi. Iz Istre so prihajali predvsem Italijani, a v znatnem šte-
vilu tudi Slovenci in Hrvati, saj se novi socialistični red načeloma ni uve-
ljavljal na podlagi narodne, pač pa družbene oziroma politično-ideološke
diskriminante. Odhajanju so vsekakor pripomogli tudi napetosti in včasih
pravo sovraštvo med narodnimi komponentami, ki so izhajali iz pred- in
medvojnega obdobja kot tudi iz novonastalih razmer, ter dejstvo, da je bila
večina italijanskega prebivalstva protijugoslovansko nastrojenega (Troha
2000, 259). Primorski prostor pod jugoslovansko oblastjo so zapuščali tudi
Slovenci, ki so bili sicer naklonjeni NOB in Jugoslaviji, niso pa sprejema-
li komunističnega družbenopolitičnega reda. Tudi ti so bili na indeksu iz-
ključevalne politike proti nelojalnim osebam. Ker se niso vključevali v so-
19
venskega in širšega jugoslovanskega prostora umikali pred prodirajočim
partizanskim osvobodilnim gibanjem (Volk 2000, 270; 2003, 144). Dotok
beguncev in drugega prebivalstva, ki se je premikalo proti zahodu zara-
di političnih in vojnih dogodkov, se je na Tržaškem in Goriškem ob koncu
vojne in v letih po njej le še znatno povečal.
Zadnje dni vojne in takoj po njej so se na ozemlju Julijske krajine pod
upravo ZVU (Zavezniška vojaška uprava) zbirali oziroma naselili tudi po-
litični begunci iz osrednje Slovenije in Jugoslavije. V dogovoru z ZVU so
poleti 1945 začeli prihajati še iz taborišč v Italiji, kamor se jih je zateklo ok-
rog 10.000. Ti prihodi so bili večinoma povezani z zaposlovanjem v služ-
bah pri ZVU, ker so primorski Slovenci, po navodilih jugoslovanskih ob-
lasti, ta službena mesta zavračali. Po mirovni pogodbi 1947 so službe v coni
A STO (Svobodno tržaško ozemlje) nastopali tudi mnogi slovenski politič-
ni emigranti, ki so se sprva naselili na Goriškem. Večina se je potem izselila
v Argentino in druge zahodne države (Troha 2000, 256, 264–65). Nekateri
so na Tržaškem nadaljevali medvojno politično aktivnost in se angažirali v
protirevolucionarnih organizacijah ter v obveščevalnih dejavnostih zoper
jugoslovansko stran in jugoslovanske oblasti (Bajc 2010).
Od postavitve demarkacijske črte leta 1945 dalje je iz jugoslovanske
strani na ozemlje Julijske krajine pod angloameriško in nato italijansko
upravo legalno ter ilegalno prihajala pisana množica pribežnikov in prise-
ljencev. Tako z Goriškega kot iz Istre so prihajali ljudje, ki so nasprotovali
jugoslovanskim oblastem in novemu družbenopolitičnemu redu. Umikali
so se pred uvajanjem novega družbenega reda in raznovrstnimi oblika-
mi pritiska in nasilja, ki so ga jugoslovanske oblasti izvajale proti ljudem,
kompromitiranim s fašističnim režimom, in vsem, ki niso bili naklonje-
ni novi ureditvi. Iz Istre so prihajali predvsem Italijani, a v znatnem šte-
vilu tudi Slovenci in Hrvati, saj se novi socialistični red načeloma ni uve-
ljavljal na podlagi narodne, pač pa družbene oziroma politično-ideološke
diskriminante. Odhajanju so vsekakor pripomogli tudi napetosti in včasih
pravo sovraštvo med narodnimi komponentami, ki so izhajali iz pred- in
medvojnega obdobja kot tudi iz novonastalih razmer, ter dejstvo, da je bila
večina italijanskega prebivalstva protijugoslovansko nastrojenega (Troha
2000, 259). Primorski prostor pod jugoslovansko oblastjo so zapuščali tudi
Slovenci, ki so bili sicer naklonjeni NOB in Jugoslaviji, niso pa sprejema-
li komunističnega družbenopolitičnega reda. Tudi ti so bili na indeksu iz-
ključevalne politike proti nelojalnim osebam. Ker se niso vključevali v so-
19
