Page 22 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 22
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
cialistične družbene organizacije, so postali tudi tarče šikaniranja s strani
prebivalstva.
Odhodov niso spodbudili samo političnoideološki vzroki in motivaci-
je. Demarkacijska črta in nato meja sta prerezali gospodarske in družbene
vezi jugoslovanskega dela Primorske in Istre s Trstom, z Gorico, s Tržičem
ter z drugimi tradicionalnimi zahodnimi gravitacijskimi centri. Številni so
se zato pred in takoj po podpisu mirovne pogodbe ter razmejitvi leta 1947
odločali za prehod na italijansko stran Goriške oziroma v Cono A STO iz
gospodarskih razlogov, zaradi službe, v upanju na boljše življenjske pogoje
kot tudi zaradi navezanosti ter na podlagi družinskih in sorodstvenih vezi
(Troha 2000, 263–64). Te prihode je olajšalo in spodbujalo tudi dejstvo, da
ZVU ni zavirala prostega premikanja med Cono A in B Julijske krajine in
nato STO. Prehod demarkacijske črte je bil dovoljen z osebno izkaznico
ZVU ali VUJA. Na ozemlju pod angloameriško vojaško upravo so prebi-
valcem s stalnim bivališčem v coni B priznavali enake pravice do zaposlo-
vanja in stanovanja kot tistim s stalnim bivališčem v coni A, dovolj je bilo,
da so bili stalno nastanjeni. (Volk 2003, 144–45)
Med priseljenci so bili t. i. optanti, ki so na podlagi mirovne pogod-
be lahko ohranili italijansko državljanstvo. To pravico so imeli prebivalci
italijanskega jezika, ki so 10. junija 1940 imeli domicil na območjih, ki so z
mirovno pogodbo leta 1947 prešla pod Slovenijo oziroma Jugoslavijo. Prav
tako so lahko za italijansko državljanstvo zaprosili družinski člani italijan-
skih optantov. Jugoslovanske oblasti so to pravico priznavale, ne glede na
narodnost, tudi osebam, zaposlenim na območju, ki je ostalo Italiji, in poli-
tičnim nasprotnikom novega družbenopolitičnega sistema. Od 22.400 vlog
za opcijo so jih zavrnile samo nekaj več kot 1.000 (Troha 2000, 256). Med
Slovenci je bilo tudi veliko prebežnikov, ki so se odločali za zelo tvegamo
in pogosto življenjsko nevarno ilegalno prekoračitev meje. To so varova-
le posebne enote Sekretariata za notranje zadeve, ki so vzdolž več kilome-
trov širokega jugoslovanskega obmejnega pasu izvajale zelo strog nadzor
za preprečevanje prebegov (Vidmar 2015). Številčni obseg ilegalnih pre-
hodov ni dokončno ugotovljen. Viri navajajo, da je iz okraja Gorica leta
1947 pobegnilo 1.814 oseb, do leta 1951 pa še 880. Italijanske oblasti so tudi
tem pribežnikom, ki niso izpolnjevali pogojev za opcijo italijanskega drža-
vljanstva, priznali enak status kot ostalim beguncem iz Jugoslavije (Troha
2000, 264; 2010; Vidmar 2015).
V povojnem času so se na ozemlje Primorske, ki je z razmejitvijo osta-
lo Italiji oziroma do 1954 tvorilo cono A STO, vračali Slovenci iz ujetništva,
20
cialistične družbene organizacije, so postali tudi tarče šikaniranja s strani
prebivalstva.
Odhodov niso spodbudili samo političnoideološki vzroki in motivaci-
je. Demarkacijska črta in nato meja sta prerezali gospodarske in družbene
vezi jugoslovanskega dela Primorske in Istre s Trstom, z Gorico, s Tržičem
ter z drugimi tradicionalnimi zahodnimi gravitacijskimi centri. Številni so
se zato pred in takoj po podpisu mirovne pogodbe ter razmejitvi leta 1947
odločali za prehod na italijansko stran Goriške oziroma v Cono A STO iz
gospodarskih razlogov, zaradi službe, v upanju na boljše življenjske pogoje
kot tudi zaradi navezanosti ter na podlagi družinskih in sorodstvenih vezi
(Troha 2000, 263–64). Te prihode je olajšalo in spodbujalo tudi dejstvo, da
ZVU ni zavirala prostega premikanja med Cono A in B Julijske krajine in
nato STO. Prehod demarkacijske črte je bil dovoljen z osebno izkaznico
ZVU ali VUJA. Na ozemlju pod angloameriško vojaško upravo so prebi-
valcem s stalnim bivališčem v coni B priznavali enake pravice do zaposlo-
vanja in stanovanja kot tistim s stalnim bivališčem v coni A, dovolj je bilo,
da so bili stalno nastanjeni. (Volk 2003, 144–45)
Med priseljenci so bili t. i. optanti, ki so na podlagi mirovne pogod-
be lahko ohranili italijansko državljanstvo. To pravico so imeli prebivalci
italijanskega jezika, ki so 10. junija 1940 imeli domicil na območjih, ki so z
mirovno pogodbo leta 1947 prešla pod Slovenijo oziroma Jugoslavijo. Prav
tako so lahko za italijansko državljanstvo zaprosili družinski člani italijan-
skih optantov. Jugoslovanske oblasti so to pravico priznavale, ne glede na
narodnost, tudi osebam, zaposlenim na območju, ki je ostalo Italiji, in poli-
tičnim nasprotnikom novega družbenopolitičnega sistema. Od 22.400 vlog
za opcijo so jih zavrnile samo nekaj več kot 1.000 (Troha 2000, 256). Med
Slovenci je bilo tudi veliko prebežnikov, ki so se odločali za zelo tvegamo
in pogosto življenjsko nevarno ilegalno prekoračitev meje. To so varova-
le posebne enote Sekretariata za notranje zadeve, ki so vzdolž več kilome-
trov širokega jugoslovanskega obmejnega pasu izvajale zelo strog nadzor
za preprečevanje prebegov (Vidmar 2015). Številčni obseg ilegalnih pre-
hodov ni dokončno ugotovljen. Viri navajajo, da je iz okraja Gorica leta
1947 pobegnilo 1.814 oseb, do leta 1951 pa še 880. Italijanske oblasti so tudi
tem pribežnikom, ki niso izpolnjevali pogojev za opcijo italijanskega drža-
vljanstva, priznali enak status kot ostalim beguncem iz Jugoslavije (Troha
2000, 264; 2010; Vidmar 2015).
V povojnem času so se na ozemlje Primorske, ki je z razmejitvijo osta-
lo Italiji oziroma do 1954 tvorilo cono A STO, vračali Slovenci iz ujetništva,
20
