Page 24 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 24
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
pojava, ki ga je italijanska stran v propagandne namene poimenovala »istr-
ski eksodus« (esodo istriano). Čeprav je predstavljal le majhen del transfer-
jev prebivalstva, ki so spremljali narodno in ideološko prestrukturiranje
povojne evropske politične geografije, je v prostoru bivše Julijske krajine
na obeh straneh nove meje privedel do občutnih sprememb v družbeni in
etnični strukturi ter v kulturnem in političnem značaju območja. Begunci
oziroma optanti in njihova politična raba s strani proitalijanskega bloka ter
njegovih organizacij so ključno prispevali k uveljavljanju stališča o priklju-
čitvi Trsta in cone A STO Italiji.
Kot že omenjeno, je prihajanju istrskega prebivalstva na Tržaško in
Goriško mogoče slediti od kapitulacije Italije dalje. Na Goriškem se je na-
črtno naseljevanje italijanskih istrskih beguncev začelo že po priključitvi
ozemlja Italiji leta 1947. V coni A STO je do leta 1950 ZVU stalno naselje-
vanje zaradi bojazni pred socialnimi in političnimi posledicami oteževala.
Italijanska vlada in proitalijanski politični tabor v coni A pa sta si begun-
ce, ki bi morali po določilih mirovne pogodbe iti v Italijo, prizadevala za-
držati v Trstu in v tem prikrito ter mimo zakonskih ovir v določeni meri
tudi uspela. ZVU, ki se je v prvih letih po razmejitvi bala, da bi prisotnost
beguncev poslabšala že tako hude socialne in gospodarske razmere ter pre-
maknila tržaško javnost na levo, je s časom začela popuščati, ker so begun-
ci krepili italijanski protikomunistični tabor in s tem koristili interesom
ZVU. Leta 1947 in 1948 je bilo namreč v coni A STO 25.000 in več brezpo-
selnih, na začetku petdesetih let je njihovo število upadlo na okrog 20.000
(Panjek 2011, 72).
Odhajanje v Italijo je potekalo organizirano in begunci so bili deležni
pomoči s strani pristojnih italijanskih odborov za upravljanje pojava že od
trenutka, ko so izrazili namen, da zapustijo svoje istrske domove. Podobne
pomoči so bili deležni tudi begunci slovenske in hrvaške narodnosti, a samo
potem, ko so že dospeli v Cono A STO, zato da bi ne spodbujali njihovega
dotoka, ki bi na Tržaškem krepil slovensko komponento prebivalstva. Vpliv
beguncev je na političnem polju prišel do izraza ob volitvah 1949, ko je zah-
valjujoč italijanski strani naklonjenim volilnim pravilom, nelegalnemu
priznavanju volilne pravice beguncem in razkolu komunističnega tabora
zaradi Informbiroja okrog 30.000 begunskih volivcev občutno prispevalo
k okrepitvi italijanskega tabora, predvsem stranke Krščanske demokraci-
je (Troha 2000, 261; Volk 2003, 151−60; Panjek 2011, 88–98). Priseljevanje se
je močno pospešilo ob tržaški krizi leta 1953 in Londonskem memorandu-
mu, sprejetemu 1954, ko je bila določena razdelitev ozemlja STO med Italijo
22
pojava, ki ga je italijanska stran v propagandne namene poimenovala »istr-
ski eksodus« (esodo istriano). Čeprav je predstavljal le majhen del transfer-
jev prebivalstva, ki so spremljali narodno in ideološko prestrukturiranje
povojne evropske politične geografije, je v prostoru bivše Julijske krajine
na obeh straneh nove meje privedel do občutnih sprememb v družbeni in
etnični strukturi ter v kulturnem in političnem značaju območja. Begunci
oziroma optanti in njihova politična raba s strani proitalijanskega bloka ter
njegovih organizacij so ključno prispevali k uveljavljanju stališča o priklju-
čitvi Trsta in cone A STO Italiji.
Kot že omenjeno, je prihajanju istrskega prebivalstva na Tržaško in
Goriško mogoče slediti od kapitulacije Italije dalje. Na Goriškem se je na-
črtno naseljevanje italijanskih istrskih beguncev začelo že po priključitvi
ozemlja Italiji leta 1947. V coni A STO je do leta 1950 ZVU stalno naselje-
vanje zaradi bojazni pred socialnimi in političnimi posledicami oteževala.
Italijanska vlada in proitalijanski politični tabor v coni A pa sta si begun-
ce, ki bi morali po določilih mirovne pogodbe iti v Italijo, prizadevala za-
držati v Trstu in v tem prikrito ter mimo zakonskih ovir v določeni meri
tudi uspela. ZVU, ki se je v prvih letih po razmejitvi bala, da bi prisotnost
beguncev poslabšala že tako hude socialne in gospodarske razmere ter pre-
maknila tržaško javnost na levo, je s časom začela popuščati, ker so begun-
ci krepili italijanski protikomunistični tabor in s tem koristili interesom
ZVU. Leta 1947 in 1948 je bilo namreč v coni A STO 25.000 in več brezpo-
selnih, na začetku petdesetih let je njihovo število upadlo na okrog 20.000
(Panjek 2011, 72).
Odhajanje v Italijo je potekalo organizirano in begunci so bili deležni
pomoči s strani pristojnih italijanskih odborov za upravljanje pojava že od
trenutka, ko so izrazili namen, da zapustijo svoje istrske domove. Podobne
pomoči so bili deležni tudi begunci slovenske in hrvaške narodnosti, a samo
potem, ko so že dospeli v Cono A STO, zato da bi ne spodbujali njihovega
dotoka, ki bi na Tržaškem krepil slovensko komponento prebivalstva. Vpliv
beguncev je na političnem polju prišel do izraza ob volitvah 1949, ko je zah-
valjujoč italijanski strani naklonjenim volilnim pravilom, nelegalnemu
priznavanju volilne pravice beguncem in razkolu komunističnega tabora
zaradi Informbiroja okrog 30.000 begunskih volivcev občutno prispevalo
k okrepitvi italijanskega tabora, predvsem stranke Krščanske demokraci-
je (Troha 2000, 261; Volk 2003, 151−60; Panjek 2011, 88–98). Priseljevanje se
je močno pospešilo ob tržaški krizi leta 1953 in Londonskem memorandu-
mu, sprejetemu 1954, ko je bila določena razdelitev ozemlja STO med Italijo
22
