Page 23 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 23
migracije v slovenskem »zamejstvu« v italiji po drugi svetovni vojni
internacije in konfinacije. Nazaj so prihajali tudi tisti, ki so bili pod fašiz-
mom načrtno službeno premeščeni po Italiji ali so se tja izselili iz drugih
razlogov. Samo bivših državnih uslužbencev je bilo med temi slovenskimi
in hrvaškimi povratniki več kot 5.550. Tisti, ki so imeli 10. junija 1940 domi-
cil na ozemlju, ki je leta 1947 pripadlo Jugoslaviji, so lahko na podlagi mi-
rovne pogodbe optirali za jugoslovansko državljanstvo. Od političnih in
gospodarskih emigrantov iz fašističnega obdobja v druge evropske in pre-
komorske države so se vrnili le posamezniki (Troha 2000, 155−266). Več
takih emigrantov je v cono A STO prišlo iz Jugoslavije, ki je bila med voj-
nama najpogostejši cilj slovenskih in hrvaških političnih ter gospodarskih
izseljencev iz Julijske krajine v času fašizma. Potekal pa je tudi obratni tok:
iz cone A Julijske krajine in nato STO so v cono B Julijske krajine, STO in
v Jugoslavijo odhajali pripadniki NOB, politični aktivisti in sodelavci jugo-
slovanskih oblasti (Troha 2000, 259). Umikali so se preganjanju ZVU, ne-
kateri so se za to odločali iz gospodarskih razlogov, nastopali so službe v
novem upravnem aparatu cone B STO in po Jugoslaviji.
Za odhod v Jugoslavijo se je po končani vojni odločilo tudi 3.500 itali-
janskih in nekaj slovenskih delavcev z Goriškega in s Tržaškega. Bili so ve-
činoma komunistično orientirani, podpirali so Jugoslavijo in bili vključe-
ni v projugoslovanske sindikalne organizacije. Emigrirali so na Reko in v
druge kraje v želji, da uresničijo delavske ideale in sodelujejo pri gradnji so-
cializma. Njihovo selitev so jugoslovanske oblasti in sindikati uravnavali
glede na potek razmejitvenih pogajanj in spremembe politične strukture v
Tržiču (na Goriškem), do katerih je prihajalo z naselitvijo protijugoslovan-
sko in protidelavsko nastrojenih beguncev iz Istre. Jugoslavija je to priselje-
vanje izkoristila tudi kot politični argument proti napadom italijanske pro-
pagande v zvezi s t. i. »eksodusom« iz Istre. Ob sporu z Informbirojem so
se ti delavci v glavnem opredelili za Sovjetsko zvezo in večina se je, včasih
po aretacijah in konfinacijah, vrnila na Goriško in v Trst. Zaradi brezpo-
selnosti so nato dela iskali v Franciji, Švici in na Švedskem. Izseljevanje de-
lavstva s tega območja v Jugoslavijo se je nadaljevalo, vendar iz gospodar-
skih razlogov (Troha 1999, 225–32; 2000, 256, 262–63; Purini 2010, 259−68).
2. Priseljevanje begunskega prebivalstva iz Istre in njegove
posledice
Najizrazitejše migracijsko dogajanje, povezano s povojno razmejitvijo in
teritorialno ureditvijo, je bilo v goriškem in tržaškem zamejskem prostoru
priseljevanje begunskega prebivalstva iz Istre. Šlo je za pravi »protiudarec«
21
internacije in konfinacije. Nazaj so prihajali tudi tisti, ki so bili pod fašiz-
mom načrtno službeno premeščeni po Italiji ali so se tja izselili iz drugih
razlogov. Samo bivših državnih uslužbencev je bilo med temi slovenskimi
in hrvaškimi povratniki več kot 5.550. Tisti, ki so imeli 10. junija 1940 domi-
cil na ozemlju, ki je leta 1947 pripadlo Jugoslaviji, so lahko na podlagi mi-
rovne pogodbe optirali za jugoslovansko državljanstvo. Od političnih in
gospodarskih emigrantov iz fašističnega obdobja v druge evropske in pre-
komorske države so se vrnili le posamezniki (Troha 2000, 155−266). Več
takih emigrantov je v cono A STO prišlo iz Jugoslavije, ki je bila med voj-
nama najpogostejši cilj slovenskih in hrvaških političnih ter gospodarskih
izseljencev iz Julijske krajine v času fašizma. Potekal pa je tudi obratni tok:
iz cone A Julijske krajine in nato STO so v cono B Julijske krajine, STO in
v Jugoslavijo odhajali pripadniki NOB, politični aktivisti in sodelavci jugo-
slovanskih oblasti (Troha 2000, 259). Umikali so se preganjanju ZVU, ne-
kateri so se za to odločali iz gospodarskih razlogov, nastopali so službe v
novem upravnem aparatu cone B STO in po Jugoslaviji.
Za odhod v Jugoslavijo se je po končani vojni odločilo tudi 3.500 itali-
janskih in nekaj slovenskih delavcev z Goriškega in s Tržaškega. Bili so ve-
činoma komunistično orientirani, podpirali so Jugoslavijo in bili vključe-
ni v projugoslovanske sindikalne organizacije. Emigrirali so na Reko in v
druge kraje v želji, da uresničijo delavske ideale in sodelujejo pri gradnji so-
cializma. Njihovo selitev so jugoslovanske oblasti in sindikati uravnavali
glede na potek razmejitvenih pogajanj in spremembe politične strukture v
Tržiču (na Goriškem), do katerih je prihajalo z naselitvijo protijugoslovan-
sko in protidelavsko nastrojenih beguncev iz Istre. Jugoslavija je to priselje-
vanje izkoristila tudi kot politični argument proti napadom italijanske pro-
pagande v zvezi s t. i. »eksodusom« iz Istre. Ob sporu z Informbirojem so
se ti delavci v glavnem opredelili za Sovjetsko zvezo in večina se je, včasih
po aretacijah in konfinacijah, vrnila na Goriško in v Trst. Zaradi brezpo-
selnosti so nato dela iskali v Franciji, Švici in na Švedskem. Izseljevanje de-
lavstva s tega območja v Jugoslavijo se je nadaljevalo, vendar iz gospodar-
skih razlogov (Troha 1999, 225–32; 2000, 256, 262–63; Purini 2010, 259−68).
2. Priseljevanje begunskega prebivalstva iz Istre in njegove
posledice
Najizrazitejše migracijsko dogajanje, povezano s povojno razmejitvijo in
teritorialno ureditvijo, je bilo v goriškem in tržaškem zamejskem prostoru
priseljevanje begunskega prebivalstva iz Istre. Šlo je za pravi »protiudarec«
21
