Page 20 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 20
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
nja« sta tu povzročila množične in raznolike transferje prebivalstva ter ko-
renite spremembe etnične strukture na eni in drugi strani državne meje. V
migracijskih gibanjih so bili soudeleženi vse prisotne narodne skupnosti in
pripadniki različnih ideoloških taborov ter političnih skupin. Izseljevanja
in priseljevanja so bila neposredni učinki teritorialnih sprememb kot tudi
posledice državnih politik, političnega ozračja in družbenoekonomskih si-
tuacij, ki so jim botrovali tudi sami migracijski premiki. Potekala so veči-
noma z vzhoda na zahod, a tudi v obratni smeri, iz kapitalističnega sveta v
socialistično Jugoslavijo in iz slovenskih zamejskih območij v zahodni svet.
Prispevek ponuja sliko migracijskih gibanj, ki so od konca druge sve-
tovne vojne do devetdesetih let 20. stoletja vidneje zaznamovala t. i. slo-
venski manjšinski ali »zamejski« prostor v Italiji. Predstavljeni so premiki
prebivalstva, zgodovinski konteksti in specifične okoliščine, v katerih so se
pojavili, ter njihova vloga v sooblikovanju družbene, politične in kulturne
fiziognomije obravnavanega območja. Govorimo tudi o organizacijskih in
identitetnih značilnostih migracijskih skupnosti, njihovih razmerjih z iz-
vornimi okolji in njihovem mestu v zgodovinskih obravnavah ter zgodo-
vinskih spominih.
1. Med vojno in v letih po njej: povratniki, optanti, prebežniki
in begunci
Migracijska gibanja, povezana s spremembami politične geografije in
upravnih režimov, so se v Julijski krajini začela že med vojno. Po razpadu
Italije septembra 1943 in nemški zasedbi območja, ki je bilo vključeno v nem-
ški rajh v okviru t. i. operacijske cone Jadransko primorje (Operationszone
Adriatisches Kustenland), se je umaknila večina italijanskega prebivalstva,
ki se je bila sem priselila po letu 1918. Ti priseljenci so po prvi vojni v nove
italijanske vzhodne province prišli večinoma, da bi zasedli delovna mes-
ta v javni upravi in političnih organizacijah. Nadomeščali so slovenske in
hrvaške ter druge uradnike in javne uslužbence bivše avstro-ogrske drža-
ve (Troha 2000, 256–57). Italijanske priseljence pa so pritegnile tudi prilož-
nosti gospodarskega udejstvovanja (Bearzatto 2012).
Hkrati so na Tržaško prihajali številni italijanski begunci iz Zadra in
drugih območij Dalmacije, ki so se umikali pred vojnimi operacijami in
zavezniškimi bombardiranji. Trst je takrat postal stalno ali samo začasno
pribežališče beguncev na poti na Apeninski polotok. Od skupno 8.000 dal-
matinskih pribežnikov jih je skoraj polovica ostala v Trstu. Tu so se zbirali
tudi mnogi s fašizmom kompromitirani politični ubežniki, ki so se iz slo-
18
nja« sta tu povzročila množične in raznolike transferje prebivalstva ter ko-
renite spremembe etnične strukture na eni in drugi strani državne meje. V
migracijskih gibanjih so bili soudeleženi vse prisotne narodne skupnosti in
pripadniki različnih ideoloških taborov ter političnih skupin. Izseljevanja
in priseljevanja so bila neposredni učinki teritorialnih sprememb kot tudi
posledice državnih politik, političnega ozračja in družbenoekonomskih si-
tuacij, ki so jim botrovali tudi sami migracijski premiki. Potekala so veči-
noma z vzhoda na zahod, a tudi v obratni smeri, iz kapitalističnega sveta v
socialistično Jugoslavijo in iz slovenskih zamejskih območij v zahodni svet.
Prispevek ponuja sliko migracijskih gibanj, ki so od konca druge sve-
tovne vojne do devetdesetih let 20. stoletja vidneje zaznamovala t. i. slo-
venski manjšinski ali »zamejski« prostor v Italiji. Predstavljeni so premiki
prebivalstva, zgodovinski konteksti in specifične okoliščine, v katerih so se
pojavili, ter njihova vloga v sooblikovanju družbene, politične in kulturne
fiziognomije obravnavanega območja. Govorimo tudi o organizacijskih in
identitetnih značilnostih migracijskih skupnosti, njihovih razmerjih z iz-
vornimi okolji in njihovem mestu v zgodovinskih obravnavah ter zgodo-
vinskih spominih.
1. Med vojno in v letih po njej: povratniki, optanti, prebežniki
in begunci
Migracijska gibanja, povezana s spremembami politične geografije in
upravnih režimov, so se v Julijski krajini začela že med vojno. Po razpadu
Italije septembra 1943 in nemški zasedbi območja, ki je bilo vključeno v nem-
ški rajh v okviru t. i. operacijske cone Jadransko primorje (Operationszone
Adriatisches Kustenland), se je umaknila večina italijanskega prebivalstva,
ki se je bila sem priselila po letu 1918. Ti priseljenci so po prvi vojni v nove
italijanske vzhodne province prišli večinoma, da bi zasedli delovna mes-
ta v javni upravi in političnih organizacijah. Nadomeščali so slovenske in
hrvaške ter druge uradnike in javne uslužbence bivše avstro-ogrske drža-
ve (Troha 2000, 256–57). Italijanske priseljence pa so pritegnile tudi prilož-
nosti gospodarskega udejstvovanja (Bearzatto 2012).
Hkrati so na Tržaško prihajali številni italijanski begunci iz Zadra in
drugih območij Dalmacije, ki so se umikali pred vojnimi operacijami in
zavezniškimi bombardiranji. Trst je takrat postal stalno ali samo začasno
pribežališče beguncev na poti na Apeninski polotok. Od skupno 8.000 dal-
matinskih pribežnikov jih je skoraj polovica ostala v Trstu. Tu so se zbirali
tudi mnogi s fašizmom kompromitirani politični ubežniki, ki so se iz slo-
18
