Page 355 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 355
ribištvo v najsevernejšem zalivu mediterana: primer slovenije
Ideje o razvoju ribogojstva so bile od nekdaj umeščene večinoma na
območju strunjanske lagune. V 20. stoletju ribogojstvo v današnjem slo-
venskem priobalnem prostoru ni bilo močno razširjeno, je pa v sedemde-
setih letih 20. stoletja prisotno prizadevanje biologov, da bi se v območju
plitvega lagunarnega sistema na severovzhodni obali Jadranskega morja,
v tedanji Socialistični Republiki Sloveniji, poleg obstoječega gojenja ško-
ljk v nekdanji skupni državi (v Limskem kanalu v Istri in v okolici Stona
na Pelješcu) postopoma razvilo tudi intenzivno ribogojstvo. S tem name-
nom so se biologi raziskovalno posvetili tej nalogi in poskušali vzpostaviti
bolj intenziviran sistem. Ideje za razvoj »ribogojništva« so bile naslovljene
na preteklost in so govorile o domnevni tradicionalni prisotnosti omenjene
dejavnosti v tem delu plitvega morja.
Po izročilu naj bi namreč morsko laguno Stjužo (chiusa, ital. zaprta)
pred 400 leti umetno zaprli z nasipom, na katerem se danes nahaja del pla-
že, in uredili ribogojnico, kjer so do sredine 20. stoletja gojili ciplje, branci-
ne, orade in jegulje. O prisotnosti ribogojstva na tem območju pripovedu-
je tudi poročilo tržaške pristaniške uprave, ki omenja strunjansko Stjužo
(chiusa di Strugnano). Poročilo iz leta 1903, ki je bilo namenjeno avsto-ogr-
ski državni upravi za pomorstvo, to dejavnost opisuje takole: »V dolini
Strunjan pri Piranu deluje ribogojni zadrževalnik, ki se ga spomladi polni
z mladicami, ki se jih goji tam do prvih dni novembra. Gojenje poteka na
enak način kot v gradeških ribogojnicah. Vrednostni obseg posla ne prese-
ga 200 kron.« (Delise 2010, 24).
Sledeč opisani tradiciji so podobno takratni jugoslovanski biologi po-
ročali, da načrtujejo ulov, pozneje pa tudi gojenje ribjih mladic, cipljev in
brancinov. Pozneje je bilo načrtovano ribogojstvo cipljev in brancinov v
večjih, zamreženih kletkah, tudi v bolj globoki vodi Strunjanskega zali-
va. Poročila pričajo o stalnih težavah zaradi vzreje mladic, razpolaganja s
pičlimi finančnimi sredstvi in odsotnosti financiranja pomembnega čuva-
ja, vandalizma neznanih storilcev in slabega vremena. Po nekajletnih poiz-
kusih skorajda prostovoljnega dela in neuspešni zagotovitvi pogojev za fi-
nanciranje so se načrti o razvoju ribogojstva v širšem koprskem območju
izkazali za neuspešne. Več let zapored so si sodelavci Inštituta za biologi-
jo in Morske biološke postaje v sodelovanju s takratnim podjetjem Droga
prizadevali pridobiti finančna sredstva za delo stažista in ribiškega čuvaja.
Izdelali so tudi več zamreženih kletk in uredili območje obale z dostopom
do eksperimentalnih kletk, z lokalnimi skupnostmi so dosegli soglasje, da
bi bilo to območje namenjeno »ribogojništvu«. (Zei 1978–1980) Poročila o
353
Ideje o razvoju ribogojstva so bile od nekdaj umeščene večinoma na
območju strunjanske lagune. V 20. stoletju ribogojstvo v današnjem slo-
venskem priobalnem prostoru ni bilo močno razširjeno, je pa v sedemde-
setih letih 20. stoletja prisotno prizadevanje biologov, da bi se v območju
plitvega lagunarnega sistema na severovzhodni obali Jadranskega morja,
v tedanji Socialistični Republiki Sloveniji, poleg obstoječega gojenja ško-
ljk v nekdanji skupni državi (v Limskem kanalu v Istri in v okolici Stona
na Pelješcu) postopoma razvilo tudi intenzivno ribogojstvo. S tem name-
nom so se biologi raziskovalno posvetili tej nalogi in poskušali vzpostaviti
bolj intenziviran sistem. Ideje za razvoj »ribogojništva« so bile naslovljene
na preteklost in so govorile o domnevni tradicionalni prisotnosti omenjene
dejavnosti v tem delu plitvega morja.
Po izročilu naj bi namreč morsko laguno Stjužo (chiusa, ital. zaprta)
pred 400 leti umetno zaprli z nasipom, na katerem se danes nahaja del pla-
že, in uredili ribogojnico, kjer so do sredine 20. stoletja gojili ciplje, branci-
ne, orade in jegulje. O prisotnosti ribogojstva na tem območju pripovedu-
je tudi poročilo tržaške pristaniške uprave, ki omenja strunjansko Stjužo
(chiusa di Strugnano). Poročilo iz leta 1903, ki je bilo namenjeno avsto-ogr-
ski državni upravi za pomorstvo, to dejavnost opisuje takole: »V dolini
Strunjan pri Piranu deluje ribogojni zadrževalnik, ki se ga spomladi polni
z mladicami, ki se jih goji tam do prvih dni novembra. Gojenje poteka na
enak način kot v gradeških ribogojnicah. Vrednostni obseg posla ne prese-
ga 200 kron.« (Delise 2010, 24).
Sledeč opisani tradiciji so podobno takratni jugoslovanski biologi po-
ročali, da načrtujejo ulov, pozneje pa tudi gojenje ribjih mladic, cipljev in
brancinov. Pozneje je bilo načrtovano ribogojstvo cipljev in brancinov v
večjih, zamreženih kletkah, tudi v bolj globoki vodi Strunjanskega zali-
va. Poročila pričajo o stalnih težavah zaradi vzreje mladic, razpolaganja s
pičlimi finančnimi sredstvi in odsotnosti financiranja pomembnega čuva-
ja, vandalizma neznanih storilcev in slabega vremena. Po nekajletnih poiz-
kusih skorajda prostovoljnega dela in neuspešni zagotovitvi pogojev za fi-
nanciranje so se načrti o razvoju ribogojstva v širšem koprskem območju
izkazali za neuspešne. Več let zapored so si sodelavci Inštituta za biologi-
jo in Morske biološke postaje v sodelovanju s takratnim podjetjem Droga
prizadevali pridobiti finančna sredstva za delo stažista in ribiškega čuvaja.
Izdelali so tudi več zamreženih kletk in uredili območje obale z dostopom
do eksperimentalnih kletk, z lokalnimi skupnostmi so dosegli soglasje, da
bi bilo to območje namenjeno »ribogojništvu«. (Zei 1978–1980) Poročila o
353
