Page 353 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 353
ribištvo v najsevernejšem zalivu mediterana: primer slovenije
lja, leta 1954 pa sta bila ta cona in z njo Piranski zaliv dodeljena Jugoslaviji
in s tem stopila pod jugoslovanske in slovenske zakone o morskem ribištvu
(Mihelič 1998, 7−14).
Podatki za leto 1911 kažejo, da je bilo v Izoli 900 ribičev in 14.000 sto-
ječih mrež, medtem ko je imel Rovinj npr. v istem letu 600 prijavljenih ri-
bičev, ob Jadranskem morju najmočnejši ribiški center Komiža na Visu pa
1.500 ribičev (Zei 1957, 82). Če primerjamo še obravnavane kraje ob vzhodni
obali Tržaškega zaliva, lahko ugotovimo, da je bil pomen Kopra in Pirana
za gospodarski ribolov znatno manjši kot pomen Izole ter da je imel Koper
leta 1911 400 stoječih mrež, Piran pa še manj. Po seznamu iz leta 1927 naj
bi število ribičev kasneje upadlo zaradi vojne, saj je bilo tega leta v Izoli re-
gistriranih 750 ribičev, ki so imeli 180 ribiških čolnov (Bezek 1979). Na za-
četku prve svetovne vojne je bil lov v teritorialnih vodah ob nekaterih delih
Tržaškega zaliva celo prepovedan (Tome Marinac 1994, 112). Obe svetovni
vojni v 20. stoletju, negotova politična situacija in kasneje eksodus italijan-
sko govorečega prebivalstva iz obalnih mest današnje Slovenije so povzro-
čili spremembe v gospodarskem ribolovu na tem območju. Statistike ulova
za obravnavano območje ne povedo veliko, saj se je ulov po drugi svetov-
ni vojni povečal v splošnem obsegu zaradi uvajanja novih ribolovnih teh-
nologij. Po podatkih za Sredozemlje naj bi ulov leta 1947 leta znašal 18 tisoč
ton rib, v letu 1977 pa 70 tisoč ton rib (Zei 1977, 180). Največ povedo statisti-
ke migracij prebivalstva po drugi svetovni vojni ter slika ekonomskih de-
javnosti prebivalstva obravnavanega območja. Podatek o prebivalcih za ob-
čino Izolo kaže, da je bilo leta 1944 v občini 10.909 prebivalcev, leta 1959 pa
le 5.799 (Tome Marinac 1994). Najštevilnejše migracije so bile prav v obal-
nih mestih, ki so imela največji odstotek italijansko govorečega prebival-
stva (Pletikosić 1995, 21). Izseljevali so se predvsem trgovci, obrtniki in ri-
biči. Statistika iz leta 1957 za občino Izola navaja, da je bilo v družbenem
sektorju prijavljenih 198 ribičev, v zasebnem pa le 9. Samo eno leto prej je
bilo v zasebnem sektorju 131 stalnih in 70 sezonskih ribičev (Terčon 1990).
3.1 Ribolov danes
In danes? Leta 2014 je bilo 169 registriranih ribiških gospodarskih plovil,
od tega je bilo 92 aktivnih (to pomeni, da so šla vsaj enkrat na ribolov in da
so oddala en ribiški dnevnik letno). 155 registriranih plovil je bilo krajših
od 12 metrov in opremljena so bila s pasivnimi ribolovnimi orodji. Samo
78 ladij je bilo aktivnih. Sklenemo lahko, da večino slovenske ribiške flote
danes sestavljajo ladje, velike od 6 do 12 metrov. Med letoma 2008 in 2013
351
lja, leta 1954 pa sta bila ta cona in z njo Piranski zaliv dodeljena Jugoslaviji
in s tem stopila pod jugoslovanske in slovenske zakone o morskem ribištvu
(Mihelič 1998, 7−14).
Podatki za leto 1911 kažejo, da je bilo v Izoli 900 ribičev in 14.000 sto-
ječih mrež, medtem ko je imel Rovinj npr. v istem letu 600 prijavljenih ri-
bičev, ob Jadranskem morju najmočnejši ribiški center Komiža na Visu pa
1.500 ribičev (Zei 1957, 82). Če primerjamo še obravnavane kraje ob vzhodni
obali Tržaškega zaliva, lahko ugotovimo, da je bil pomen Kopra in Pirana
za gospodarski ribolov znatno manjši kot pomen Izole ter da je imel Koper
leta 1911 400 stoječih mrež, Piran pa še manj. Po seznamu iz leta 1927 naj
bi število ribičev kasneje upadlo zaradi vojne, saj je bilo tega leta v Izoli re-
gistriranih 750 ribičev, ki so imeli 180 ribiških čolnov (Bezek 1979). Na za-
četku prve svetovne vojne je bil lov v teritorialnih vodah ob nekaterih delih
Tržaškega zaliva celo prepovedan (Tome Marinac 1994, 112). Obe svetovni
vojni v 20. stoletju, negotova politična situacija in kasneje eksodus italijan-
sko govorečega prebivalstva iz obalnih mest današnje Slovenije so povzro-
čili spremembe v gospodarskem ribolovu na tem območju. Statistike ulova
za obravnavano območje ne povedo veliko, saj se je ulov po drugi svetov-
ni vojni povečal v splošnem obsegu zaradi uvajanja novih ribolovnih teh-
nologij. Po podatkih za Sredozemlje naj bi ulov leta 1947 leta znašal 18 tisoč
ton rib, v letu 1977 pa 70 tisoč ton rib (Zei 1977, 180). Največ povedo statisti-
ke migracij prebivalstva po drugi svetovni vojni ter slika ekonomskih de-
javnosti prebivalstva obravnavanega območja. Podatek o prebivalcih za ob-
čino Izolo kaže, da je bilo leta 1944 v občini 10.909 prebivalcev, leta 1959 pa
le 5.799 (Tome Marinac 1994). Najštevilnejše migracije so bile prav v obal-
nih mestih, ki so imela največji odstotek italijansko govorečega prebival-
stva (Pletikosić 1995, 21). Izseljevali so se predvsem trgovci, obrtniki in ri-
biči. Statistika iz leta 1957 za občino Izola navaja, da je bilo v družbenem
sektorju prijavljenih 198 ribičev, v zasebnem pa le 9. Samo eno leto prej je
bilo v zasebnem sektorju 131 stalnih in 70 sezonskih ribičev (Terčon 1990).
3.1 Ribolov danes
In danes? Leta 2014 je bilo 169 registriranih ribiških gospodarskih plovil,
od tega je bilo 92 aktivnih (to pomeni, da so šla vsaj enkrat na ribolov in da
so oddala en ribiški dnevnik letno). 155 registriranih plovil je bilo krajših
od 12 metrov in opremljena so bila s pasivnimi ribolovnimi orodji. Samo
78 ladij je bilo aktivnih. Sklenemo lahko, da večino slovenske ribiške flote
danes sestavljajo ladje, velike od 6 do 12 metrov. Med letoma 2008 in 2013
351
