Page 351 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 351
ribištvo v najsevernejšem zalivu mediterana: primer slovenije
ga sistema ribiške in predelovalne industrije, na čelu s Holding Delamaris,
p. o., Izola (Delmar, d. o. o., Frigomar, d. o. o., Delsa, d. o. o., Lera, d. o. o.,
in Riba, d. o. o.; Lisjak 1999).
Kljub temu, da se je z ribolovom ukvarjala Riba, d. o. o, je v lokalnem
jeziku ime Delamaris še vedno v uporabi tako za ribiško floto podjetja Riba,
d. o. o., in tovarno ribjih konzerv, ki pa od leta 2014 deluje v Pivki. Od lad-
jevja je ostala le še ladja Jež; barki Riba 1 in 2, primerni za industrijski ribo-
lov z vlečnimi mrežami, sta bili razrezani jeseni leta 2012.
3. Piran in »najbolj trajnostni« priobalni ribolov
V Piranu se ribiči radi pohvalijo, da so najbolj trajnostni, saj naj bi med
njihovim ladjevjem ne bilo več bark z vlečnimi mrežami, ki orjejo po dnu
morja. Ribiško pristanišče je, kot nama povedo domačini, prijaznejše ribi-
čem, saj je opremljeno s pontonskimi pomoli, ki ob plimi potujejo ob bar-
kah, kar olajšuje dostop na čolne. Vstop v pristanišče krasita dva svetilnika,
zgrajena v začetku 20. stoletja. Na pomolu najdemo zaboje z opremo, posli-
kane z motivi starih razglednic. Nedaleč od mesta, v Piranskem zalivu, se
nahaja ribiški rezervat, ki je med drugim znan po tradicionalnem ribolo-
vu na ciplje. Piranski zaliv je za nekatere ribiče tudi kraj, ki se mu je zaradi
nejasno rešene meje s Hrvaško bolje izogniti. Meja je bila namreč določe-
na z arbitražo, a nepriznana s strani hrvaške države. Kot taka, nepriznana
in nejasna, je meja prostor potencialnih kazni in sporov, kompleksen pros-
tor mnogoterih interesov, ki ga bova v tem članku pustili ob strani. Raje kot
sporni meji, ki zahteva svoj članek, se bova v nadaljevanju posvetili zgodo-
vinopisnim razlagam podeljevanja ribolovnih pravic v Piranskem zalivu.
Če segajo začetki ribje predelovalne industrije v obdobje konca 19. sto-
letja, je aktivnost priobalnega ribolova veliko starejša. Poleg tehnik ribolo-
va in tehnologije plovil zaznamuje to dejavnost tudi zgodovina upravljanja
morja in priobalnih področij. Eni prvih pisnih zgodovinskih virov, ki go-
vorijo o tradiciji ribolovnih pravic v Piranskem zalivu, segajo v 6. stoletje.
Srednjeveške mestne komune so postopoma pridobile pravico do razpola-
ganja nad glavnino priobalnih voda, kar je v zahodni in južni Istri veljalo
tudi po vzpostavitvi nadvlade Beneške republike, saj ta ni posegala v nepos-
redno lastništvo in izrabo voda mestnih komun (Mihelič 1998, 7). Piranska
komuna je razpolagala z večjim delom ribiških lovišč ob Piranu (zapisi
omenjajo komunalna lovišča v Strunjanu, Fažani, Paderni, v Palus mai-
or, Sečovljah, Savudriji, ribiška lovišča Piscaria parva in Piscaria Cala, val
de Remoleo in ribiško območje Siparja), ki jih je oddajala v zakup. Pravice
349
ga sistema ribiške in predelovalne industrije, na čelu s Holding Delamaris,
p. o., Izola (Delmar, d. o. o., Frigomar, d. o. o., Delsa, d. o. o., Lera, d. o. o.,
in Riba, d. o. o.; Lisjak 1999).
Kljub temu, da se je z ribolovom ukvarjala Riba, d. o. o, je v lokalnem
jeziku ime Delamaris še vedno v uporabi tako za ribiško floto podjetja Riba,
d. o. o., in tovarno ribjih konzerv, ki pa od leta 2014 deluje v Pivki. Od lad-
jevja je ostala le še ladja Jež; barki Riba 1 in 2, primerni za industrijski ribo-
lov z vlečnimi mrežami, sta bili razrezani jeseni leta 2012.
3. Piran in »najbolj trajnostni« priobalni ribolov
V Piranu se ribiči radi pohvalijo, da so najbolj trajnostni, saj naj bi med
njihovim ladjevjem ne bilo več bark z vlečnimi mrežami, ki orjejo po dnu
morja. Ribiško pristanišče je, kot nama povedo domačini, prijaznejše ribi-
čem, saj je opremljeno s pontonskimi pomoli, ki ob plimi potujejo ob bar-
kah, kar olajšuje dostop na čolne. Vstop v pristanišče krasita dva svetilnika,
zgrajena v začetku 20. stoletja. Na pomolu najdemo zaboje z opremo, posli-
kane z motivi starih razglednic. Nedaleč od mesta, v Piranskem zalivu, se
nahaja ribiški rezervat, ki je med drugim znan po tradicionalnem ribolo-
vu na ciplje. Piranski zaliv je za nekatere ribiče tudi kraj, ki se mu je zaradi
nejasno rešene meje s Hrvaško bolje izogniti. Meja je bila namreč določe-
na z arbitražo, a nepriznana s strani hrvaške države. Kot taka, nepriznana
in nejasna, je meja prostor potencialnih kazni in sporov, kompleksen pros-
tor mnogoterih interesov, ki ga bova v tem članku pustili ob strani. Raje kot
sporni meji, ki zahteva svoj članek, se bova v nadaljevanju posvetili zgodo-
vinopisnim razlagam podeljevanja ribolovnih pravic v Piranskem zalivu.
Če segajo začetki ribje predelovalne industrije v obdobje konca 19. sto-
letja, je aktivnost priobalnega ribolova veliko starejša. Poleg tehnik ribolo-
va in tehnologije plovil zaznamuje to dejavnost tudi zgodovina upravljanja
morja in priobalnih področij. Eni prvih pisnih zgodovinskih virov, ki go-
vorijo o tradiciji ribolovnih pravic v Piranskem zalivu, segajo v 6. stoletje.
Srednjeveške mestne komune so postopoma pridobile pravico do razpola-
ganja nad glavnino priobalnih voda, kar je v zahodni in južni Istri veljalo
tudi po vzpostavitvi nadvlade Beneške republike, saj ta ni posegala v nepos-
redno lastništvo in izrabo voda mestnih komun (Mihelič 1998, 7). Piranska
komuna je razpolagala z večjim delom ribiških lovišč ob Piranu (zapisi
omenjajo komunalna lovišča v Strunjanu, Fažani, Paderni, v Palus mai-
or, Sečovljah, Savudriji, ribiška lovišča Piscaria parva in Piscaria Cala, val
de Remoleo in ribiško območje Siparja), ki jih je oddajala v zakup. Pravice
349
