Page 51 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 51
vljenje ob meji je nevarno in težko
Skupnosti mrtvih, družbe živih:
poznobronastodobno grobišče v Zavrču
Martina Blečić Kavur
UP FHŠ Oddelek za arheologijo in dediščino ter Inštitut za arheologijo in dediščino
martina.blecic.kavur@upr.si
Uvod
V zadnjih petindvajsetih letih je bilo v procesu izgradnje avtocestnega
omrežja na področju vzhodne, osrednje in južne Slovenije odkrito večje
število arheoloških najdišč z ostanki iz bronaste dobe, ki so temeljito do-
polnili in hkrati spremenili naše poznavanje tega prazgodovinskega ob-
dobja (Kavur 2007). Nekaj delnih objav je prehitevalo monografske objave
posameznih najdišč in napovedovalo potencial tega, kar nas čaka (Črešnar
2010; 2011; Kavur 2011; 2012; Kerman 2011). Predvsem v zadnjem desetletju
pa smo poleg katalogov dočakali tudi poskus izkoriščenja velike količine
novih podatkov in sintetičnega združevanja interpretacij v kulturnozgodo-
vinski pregled (Teržan in Črešnar 2014a), ki bi bil utemeljen na absolutni
kronologiji (Črešnar 2009; Teržan in Črešnar 2014b). Doseženi rezultati so
spremenili našo percepcijo preteklosti oziroma razumevanje vpetosti arhe-
oloških najdišč, to je naselij in grobišč, v nekdanje pokrajine. Pokazalo se je,
da je bilo v pokrajini neizmerno več sledi preteklih človeških delovanj, kot
smo lahko domnevali tri desetletja prej ter, morda najpomembneje, da so se
ljudje vedno znova vračali na prostore, katerim v tradicionalnem sklepanju
o interakciji pokrajine in prebivalstev v preteklosti nismo pripisovali nobe-
nega posebnega, kaj šele izjemnega, pomena (slika 1). Zaradi svojevrstne,
predvsem logistično-gradbeniške in urbanistične, logike umeščanja infra-
struktur v prostor smo spoznali, da je atraktorjev v prostoru, ki so vedno
znova privabljali poseljevanje, veliko več. Med slednjimi lahko postavimo
doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-13-8(1).49-62 49
Skupnosti mrtvih, družbe živih:
poznobronastodobno grobišče v Zavrču
Martina Blečić Kavur
UP FHŠ Oddelek za arheologijo in dediščino ter Inštitut za arheologijo in dediščino
martina.blecic.kavur@upr.si
Uvod
V zadnjih petindvajsetih letih je bilo v procesu izgradnje avtocestnega
omrežja na področju vzhodne, osrednje in južne Slovenije odkrito večje
število arheoloških najdišč z ostanki iz bronaste dobe, ki so temeljito do-
polnili in hkrati spremenili naše poznavanje tega prazgodovinskega ob-
dobja (Kavur 2007). Nekaj delnih objav je prehitevalo monografske objave
posameznih najdišč in napovedovalo potencial tega, kar nas čaka (Črešnar
2010; 2011; Kavur 2011; 2012; Kerman 2011). Predvsem v zadnjem desetletju
pa smo poleg katalogov dočakali tudi poskus izkoriščenja velike količine
novih podatkov in sintetičnega združevanja interpretacij v kulturnozgodo-
vinski pregled (Teržan in Črešnar 2014a), ki bi bil utemeljen na absolutni
kronologiji (Črešnar 2009; Teržan in Črešnar 2014b). Doseženi rezultati so
spremenili našo percepcijo preteklosti oziroma razumevanje vpetosti arhe-
oloških najdišč, to je naselij in grobišč, v nekdanje pokrajine. Pokazalo se je,
da je bilo v pokrajini neizmerno več sledi preteklih človeških delovanj, kot
smo lahko domnevali tri desetletja prej ter, morda najpomembneje, da so se
ljudje vedno znova vračali na prostore, katerim v tradicionalnem sklepanju
o interakciji pokrajine in prebivalstev v preteklosti nismo pripisovali nobe-
nega posebnega, kaj šele izjemnega, pomena (slika 1). Zaradi svojevrstne,
predvsem logistično-gradbeniške in urbanistične, logike umeščanja infra-
struktur v prostor smo spoznali, da je atraktorjev v prostoru, ki so vedno
znova privabljali poseljevanje, veliko več. Med slednjimi lahko postavimo
doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-13-8(1).49-62 49
