Page 56 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 56
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
2011; 2014). Vzporedno z dokajšnjo uniformnostjo, obravnavano znotraj
širših nadregionalnih formalnih trendov, je bilo izpostavljeno tudi obli-
kovanje keramičnih posod oziroma posebnosti, ki se pojavljajo na omeje-
nem prostoru severovzhodne Slovenije, primarno kot odraz številnih iden-
titet pokojnikov (Lubšina Tušek, Blečić Kavur in Kavur 2014; Blečić Kavur,
Kavur in Lubšina Tušek 2018; slika 3).
V poznem delu starejše kulture žarnih grobišč se pojavijo nadregio-
nalno veliko bolj razširjeni, pa vendar v celosti materialne kulture v manj-
ši meri zastopani skupni trendi, kar sicer lahko interpretiramo kot širitev
omrežij, pa vendar širitev skupnih kulturnih imenovalcev. Tako zraven po-
dobnosti s keramiko zagrebške skupine lahko razložimo tudi oblike, ki jih
poznamo od zahodne Panonije v širšem smislu pojmovanja pa vse do osre-
dnje Slovenije in predalpskega prostora. Tudi druga grobišča v regiji, ki so
se začela v Bd D, so ostala v uporabi do horizonta Ha A, ko so nastopili
novi oblikovni elementi (Dular 2002, 204–206). Nato so se pokopavanja na
teh grobiščih večinoma zaključila. V Zavrču pa mlajši grobovi starejše faze
kulture žarnih grobišč izkazujejo na eni strani fragmentacijo nekdaj po-
vezujočega kulturnega fenomena in po drugi strani začetke procesov izo-
blikovanj lokalnih (tehnoloških) tradicij v okviru širših kulturnih pojavov
(Blečić Kavur, Kavur in Lubšina Tušek 2014, 77–78; slika 3).
3. Obredne prakse pokopa kot identitete družb v regiji
Znotraj tega procesa lahko z analizo grobov opazujemo procese sprememb
statusa grobišča v okviru tvorbe lokalnih identitet, ki jih na prostoru med
dravsko dolino in Ptujskim poljem že več kot stoletje poznamo kot ru-
ško skupino kulture žarnih grobišč. Pravzaprav bi lahko 11. stoletje pr. n.
št. okvirno določili kot obdobje začetka pokopavanja na klasičnih grobi-
ščih te skupine, pri čemer so najstarejši grobovi na slednjih dokaj redki
(Pahič 1972, Tab. 8, 17–18; Pare 1998, 343; Teržan 1999, 113; Črešnar 2011, 64).
Spremembam poselitvenih vzorcev, mobilnosti populacij v regiji in gospo-
darstva, opazovani na naselbinah (Črešnar 2010, 72–73; 2011, 64–65) in del-
no odraženi v strukturi in sestavi depojskih najdb (Teržan 1999, 120), so
sledile spremembe v »industriji« bronastih predmetov, kjer so alpski broni
prevladali nad karpatskimi (Trampuž Orel, Klemenc in Hudnik 1993, 165;
Trampuž Orel 1999, 415–419). Slednje lahko razumemo ne zgolj kot menja-
vo tehnologij, ampak predvsem kot spremembe omrežij trgovine na dolge
razdalje in oskrbovanja s ustreznimi surovinami.
54
2011; 2014). Vzporedno z dokajšnjo uniformnostjo, obravnavano znotraj
širših nadregionalnih formalnih trendov, je bilo izpostavljeno tudi obli-
kovanje keramičnih posod oziroma posebnosti, ki se pojavljajo na omeje-
nem prostoru severovzhodne Slovenije, primarno kot odraz številnih iden-
titet pokojnikov (Lubšina Tušek, Blečić Kavur in Kavur 2014; Blečić Kavur,
Kavur in Lubšina Tušek 2018; slika 3).
V poznem delu starejše kulture žarnih grobišč se pojavijo nadregio-
nalno veliko bolj razširjeni, pa vendar v celosti materialne kulture v manj-
ši meri zastopani skupni trendi, kar sicer lahko interpretiramo kot širitev
omrežij, pa vendar širitev skupnih kulturnih imenovalcev. Tako zraven po-
dobnosti s keramiko zagrebške skupine lahko razložimo tudi oblike, ki jih
poznamo od zahodne Panonije v širšem smislu pojmovanja pa vse do osre-
dnje Slovenije in predalpskega prostora. Tudi druga grobišča v regiji, ki so
se začela v Bd D, so ostala v uporabi do horizonta Ha A, ko so nastopili
novi oblikovni elementi (Dular 2002, 204–206). Nato so se pokopavanja na
teh grobiščih večinoma zaključila. V Zavrču pa mlajši grobovi starejše faze
kulture žarnih grobišč izkazujejo na eni strani fragmentacijo nekdaj po-
vezujočega kulturnega fenomena in po drugi strani začetke procesov izo-
blikovanj lokalnih (tehnoloških) tradicij v okviru širših kulturnih pojavov
(Blečić Kavur, Kavur in Lubšina Tušek 2014, 77–78; slika 3).
3. Obredne prakse pokopa kot identitete družb v regiji
Znotraj tega procesa lahko z analizo grobov opazujemo procese sprememb
statusa grobišča v okviru tvorbe lokalnih identitet, ki jih na prostoru med
dravsko dolino in Ptujskim poljem že več kot stoletje poznamo kot ru-
ško skupino kulture žarnih grobišč. Pravzaprav bi lahko 11. stoletje pr. n.
št. okvirno določili kot obdobje začetka pokopavanja na klasičnih grobi-
ščih te skupine, pri čemer so najstarejši grobovi na slednjih dokaj redki
(Pahič 1972, Tab. 8, 17–18; Pare 1998, 343; Teržan 1999, 113; Črešnar 2011, 64).
Spremembam poselitvenih vzorcev, mobilnosti populacij v regiji in gospo-
darstva, opazovani na naselbinah (Črešnar 2010, 72–73; 2011, 64–65) in del-
no odraženi v strukturi in sestavi depojskih najdb (Teržan 1999, 120), so
sledile spremembe v »industriji« bronastih predmetov, kjer so alpski broni
prevladali nad karpatskimi (Trampuž Orel, Klemenc in Hudnik 1993, 165;
Trampuž Orel 1999, 415–419). Slednje lahko razumemo ne zgolj kot menja-
vo tehnologij, ampak predvsem kot spremembe omrežij trgovine na dolge
razdalje in oskrbovanja s ustreznimi surovinami.
54
