Page 54 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 54
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
časovne in prostorske dinamike posameznih obdobij poselitve. Grobišča
pa imajo povsem drugačno perspektivo!
Kako misliti kontinuiteto? Prav poznobronastodobno grobišče v
Zavrču ponuja nekaj odgovorov na to vprašanje (slika 2). Če se je na prvi
pogled zdelo, da je število grobov dokaj veliko, saj gre za enega izmed večjih
grobišč, odkritih na prostoru severovzhodne Slovenije (slika 1), smo po pre-
udarku, upoštevajoč dolžino trajanja pokopavanja, vzajemno s preliminar-
nimi analizami kronologije pokopavanja, morali priznati, da je iz vsakega
obdobja prisotnih zgolj manjše število grobov. Povrh vsega ni mogoče do-
ločiti v prostoru časovno omejenih skupin grobov, ampak so bili ti naključ-
no raztreseni po celotnem prostoru grobišča. Očitno so tukaj svoje pokoj-
nike pokopaval generacije, za katere je bil ta prostor zelo poseben. Zagotovo
je predstavljal pomembno geografsko lego prehoda, kjer se je iz predalp-
skih dolin pogled razširil v panonsko ravnico, prehoda, preko katerega so
se novosti iz vseh smeri »bronastodobnega sveta« prepletale in posledično
spreminjale lokalne skupnosti tega dela Podravja (Lubšina Tušek, Kavur in
Blečić Kavur 2014; slika 2). Zdi se, da grobišče v Zavrču ni pokopališče lo-
kalne skupnosti, na katerem so končali vsi pokojniki. Tako izjemno boga-
ti kot tudi izjemno revni grobovi v različnih obdobjih pričajo, da so bili tu-
kaj pokopani le redki izbranci. Gre namreč za skrbno izbrane predstavnike
družbe ali družb, ki so na ideološki ravni lastninile prostor, v katerega so
namensko umeščale svoje člane, deležne novih oblik in odrazov njihovih
identitet. Na ta način je družba živih konstituirala skupnost mrtvih na iz-
razitem kraju in v izjemnem prostoru.
2. O konceptu smrti
Vpeljava »koncepta smrti« kot zgodovinskega subjekta v arheološke ana-
lize je ponovno vzbudila interes za preučevanje »konca življenja« (Harke
1997; Nilsson Stutz 2014). Kljub obsežni literaturi o načinih uporabe po-
datkov o pokopih z namenom, da bi se dokopali interpretacij družbenih in
kulturnih okvirov preteklih populacij, razumevanje pokopavanja temelji
na sistematizaciji podatkov ter vrednotenju sprememb v prostoru in času.
Tako so se v zadnjih dvajsetih letih raziskovalci osredotočali predvsem na
preučevanje »izstopajočih« grobov – to je tistih, s pomočjo katerih so lah-
ko na podlagi redkih ali številnih pridatkov materialne kulture predpos-
tavljali poseben družbeni status pokojnika. Pozornosti so bili deležni t. i.
»deviantni« pokopi, ki so se v bistvu razlikovali po drugačni manipulaciji
s pokojniki in z grobnimi pridatki. Slednje pomeni, da so bili posamezni-
52
časovne in prostorske dinamike posameznih obdobij poselitve. Grobišča
pa imajo povsem drugačno perspektivo!
Kako misliti kontinuiteto? Prav poznobronastodobno grobišče v
Zavrču ponuja nekaj odgovorov na to vprašanje (slika 2). Če se je na prvi
pogled zdelo, da je število grobov dokaj veliko, saj gre za enega izmed večjih
grobišč, odkritih na prostoru severovzhodne Slovenije (slika 1), smo po pre-
udarku, upoštevajoč dolžino trajanja pokopavanja, vzajemno s preliminar-
nimi analizami kronologije pokopavanja, morali priznati, da je iz vsakega
obdobja prisotnih zgolj manjše število grobov. Povrh vsega ni mogoče do-
ločiti v prostoru časovno omejenih skupin grobov, ampak so bili ti naključ-
no raztreseni po celotnem prostoru grobišča. Očitno so tukaj svoje pokoj-
nike pokopaval generacije, za katere je bil ta prostor zelo poseben. Zagotovo
je predstavljal pomembno geografsko lego prehoda, kjer se je iz predalp-
skih dolin pogled razširil v panonsko ravnico, prehoda, preko katerega so
se novosti iz vseh smeri »bronastodobnega sveta« prepletale in posledično
spreminjale lokalne skupnosti tega dela Podravja (Lubšina Tušek, Kavur in
Blečić Kavur 2014; slika 2). Zdi se, da grobišče v Zavrču ni pokopališče lo-
kalne skupnosti, na katerem so končali vsi pokojniki. Tako izjemno boga-
ti kot tudi izjemno revni grobovi v različnih obdobjih pričajo, da so bili tu-
kaj pokopani le redki izbranci. Gre namreč za skrbno izbrane predstavnike
družbe ali družb, ki so na ideološki ravni lastninile prostor, v katerega so
namensko umeščale svoje člane, deležne novih oblik in odrazov njihovih
identitet. Na ta način je družba živih konstituirala skupnost mrtvih na iz-
razitem kraju in v izjemnem prostoru.
2. O konceptu smrti
Vpeljava »koncepta smrti« kot zgodovinskega subjekta v arheološke ana-
lize je ponovno vzbudila interes za preučevanje »konca življenja« (Harke
1997; Nilsson Stutz 2014). Kljub obsežni literaturi o načinih uporabe po-
datkov o pokopih z namenom, da bi se dokopali interpretacij družbenih in
kulturnih okvirov preteklih populacij, razumevanje pokopavanja temelji
na sistematizaciji podatkov ter vrednotenju sprememb v prostoru in času.
Tako so se v zadnjih dvajsetih letih raziskovalci osredotočali predvsem na
preučevanje »izstopajočih« grobov – to je tistih, s pomočjo katerih so lah-
ko na podlagi redkih ali številnih pridatkov materialne kulture predpos-
tavljali poseben družbeni status pokojnika. Pozornosti so bili deležni t. i.
»deviantni« pokopi, ki so se v bistvu razlikovali po drugačni manipulaciji
s pokojniki in z grobnimi pridatki. Slednje pomeni, da so bili posamezni-
52
