Page 55 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 55
življenje ob meji je nevar no in težko
ki pokopani na način, ki se ni skladal z uveljavljeno normo iz obdobja ali
pa preučevane družbene strukture. Angažiranost raziskovalcev je posle-
dično težila k monumentalnosti, a deviantnost, na spodnjem robu lestvice
identifikacije, je spodbudila veliko manj pozora. Analize pokopov, grobnih
pridatkov, obredov in človeških skeletnih ostankov ne nudijo pomembnih
informacij samo o naravi družbenih, ekonomskih, političnih in, širše, kul-
turnih statusov preminulih v času njihovega življenja, ampak veliko več.
Konec koncev mrtvi ne pokopavajo sebe, temveč je smrt simbol živih, ki
v določenem protokolu redefinirajo obstoječe in konsolidirajo nove druž-
bene prakse (Fahlander in Østigaard 2008; Insoll 2011; Nilsson Stutz 2010;
2014).
Prav zato izstopajoči načini manipulacije s pokojniki ali pridatki, po-
vezani s kompleksnim razponom različnih družbenih in religioznih pre-
pričanj, pričajo o odločitvah živih in ni nujno, da so v linearni povezavi s
statusom pokojnikov za časa življenja (Nilsson Stutz 2008; 2010). Zato jih je
potrebno opazovati kot del norme skupaj z »normalnimi« pokopi in ne izo-
lirano, kar pomeni da niso zgolj bogati, ampak so vsi grobovi dosežek po-
zitivne selekcije, s katero želijo živi definirati status pokojnikov (Oestigaard
in Goldhahn 2006; Knappett 2011; Insoll 2011). Pri tem je tudi prostorska
umeščenost grobov del namenske konstrukcije identitete. Tako dolgotraj-
no pokopavanje v Zavrču ni samo posledica ustaljenega prebivanja stabilne
družbe v neposredni bližini, ampak je posledica vztrajnega prepričanja, da
je potrebno pokojnike vedno znova pokopavati na prehodu nad reko Dravo
(slika 2). Odkrito grobišče predstavlja drugačno sliko kot večina drugih
na prostoru severovzhodne Slovenije (slika 1) in severozahodne Hrvaške.
V kronološkem smislu je izjemno zaradi prisotnosti grobov iz starejše in
mlajše faze kulture žarnih grobišč in zaradi dejstva, da najmlajši pokopi
grobišča sodijo že v sam začetek starejše železne dobe. Ekstravagantnost
završkih grobov se odraža v kulturnozgodovinskem pogledu, predvsem
zaradi odstopajočih praks pokopavanja ter kvalitete in kvantitete grobnih
pridatkov v posameznih obdobjih.
Na samem začetku pokopavanja so kulturne povezave, kot so jih odra-
žale oblike keramičnih posod in ritual pokopa, izkazovale neposredne po-
dobnosti s kulturnimi značilnostmi skupnosti na južneje ležečem medrečju
Save in Drave, severozahodne Hrvaške. Prepoznavne so po uvedbi t. i. kul-
turnega fenomena sežiganj pokojnikov in njihovih pokopov v žarah, v ar-
heološki literaturi opredeljenih z enotnim pojmom skupina Virovitica zgo-
dnje kulture žarnih grobišč (Vinski-Gasparini 1973; 1983; Ložnjak Dizdar
53
ki pokopani na način, ki se ni skladal z uveljavljeno normo iz obdobja ali
pa preučevane družbene strukture. Angažiranost raziskovalcev je posle-
dično težila k monumentalnosti, a deviantnost, na spodnjem robu lestvice
identifikacije, je spodbudila veliko manj pozora. Analize pokopov, grobnih
pridatkov, obredov in človeških skeletnih ostankov ne nudijo pomembnih
informacij samo o naravi družbenih, ekonomskih, političnih in, širše, kul-
turnih statusov preminulih v času njihovega življenja, ampak veliko več.
Konec koncev mrtvi ne pokopavajo sebe, temveč je smrt simbol živih, ki
v določenem protokolu redefinirajo obstoječe in konsolidirajo nove druž-
bene prakse (Fahlander in Østigaard 2008; Insoll 2011; Nilsson Stutz 2010;
2014).
Prav zato izstopajoči načini manipulacije s pokojniki ali pridatki, po-
vezani s kompleksnim razponom različnih družbenih in religioznih pre-
pričanj, pričajo o odločitvah živih in ni nujno, da so v linearni povezavi s
statusom pokojnikov za časa življenja (Nilsson Stutz 2008; 2010). Zato jih je
potrebno opazovati kot del norme skupaj z »normalnimi« pokopi in ne izo-
lirano, kar pomeni da niso zgolj bogati, ampak so vsi grobovi dosežek po-
zitivne selekcije, s katero želijo živi definirati status pokojnikov (Oestigaard
in Goldhahn 2006; Knappett 2011; Insoll 2011). Pri tem je tudi prostorska
umeščenost grobov del namenske konstrukcije identitete. Tako dolgotraj-
no pokopavanje v Zavrču ni samo posledica ustaljenega prebivanja stabilne
družbe v neposredni bližini, ampak je posledica vztrajnega prepričanja, da
je potrebno pokojnike vedno znova pokopavati na prehodu nad reko Dravo
(slika 2). Odkrito grobišče predstavlja drugačno sliko kot večina drugih
na prostoru severovzhodne Slovenije (slika 1) in severozahodne Hrvaške.
V kronološkem smislu je izjemno zaradi prisotnosti grobov iz starejše in
mlajše faze kulture žarnih grobišč in zaradi dejstva, da najmlajši pokopi
grobišča sodijo že v sam začetek starejše železne dobe. Ekstravagantnost
završkih grobov se odraža v kulturnozgodovinskem pogledu, predvsem
zaradi odstopajočih praks pokopavanja ter kvalitete in kvantitete grobnih
pridatkov v posameznih obdobjih.
Na samem začetku pokopavanja so kulturne povezave, kot so jih odra-
žale oblike keramičnih posod in ritual pokopa, izkazovale neposredne po-
dobnosti s kulturnimi značilnostmi skupnosti na južneje ležečem medrečju
Save in Drave, severozahodne Hrvaške. Prepoznavne so po uvedbi t. i. kul-
turnega fenomena sežiganj pokojnikov in njihovih pokopov v žarah, v ar-
heološki literaturi opredeljenih z enotnim pojmom skupina Virovitica zgo-
dnje kulture žarnih grobišč (Vinski-Gasparini 1973; 1983; Ložnjak Dizdar
53
