Page 59 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 59
življenje ob meji je nevar no in težko
najverjetneje tudi takrat ni obstajala samo ena sama elita, manjšina izbra-
nih na eni in večina ostalih na drugi strani, problematiziran je tudi obstoj
vladajočega razreda v piramidalni shemi (Hartman 2007, 37–39). Družba je
bila tudi v preteklosti sestavljena iz več različnih (pod)elit, ki včasih tekmu-
jejo za vire oziroma prestiž na istih nivojih, včasih pa delujejo popolnoma
vzporedno. Zato so prav družbe živih, in njihove podelite, definirale, izva-
jale in kontrolirale vse družbene prakse, vključno s protokolom pokopava-
nja in nadzora nad skupnostmi mrtvih.
Pokopavanje pokojnih članov družbe z določenim družbenim in eko-
nomskim statusom, kot tudi spremljajoči obredi in odloženi predmeti, so
bili dodatno nabiti s simbolizmom. Njihovo prepoznavanje je na materi-
alnem nivoju enostaven postopek, znotraj katerega percepcija predmetov
sproži aktivacijo različnih kognitivnih procesov, ki jih vodi predvsem pred-
hodno pridobljeno znanje o teh specifičnih predmetih. Te podatke so posre-
dovali skozi kulturno konstruirane dejavnosti, ki so vsebovale oblikovanje
obligacijskih razmerij med udeleženci v produkcijskih ciklusih ter, najpo-
membneje, znotraj omrežij trgovine na dolge razdalje. Poglavitne točke teh
dejavnosti, osi, okoli katerih so se vrtela družbena razmerja, pa so bili po-
kopi in depojske najdbe – s simbolizmom nabite družbene prakse. Tako so
v obredih javnega razkazovanja predmetov kot tudi dejanj živi obligacijska
razmerja opredelili v prostoru in času (Nilsson Stutz 2008; 2010). Grobovi v
Zavrču so prav to – posledica dolgotrajnih procesov pogajanj o medseboj-
nih odnosih med družbenimi (pod)elitami v regiji.
V nasprotju s tradicionalnimi kulturno-zgodovinskimi metodologi-
jami interpretacij, ki so variabilnost materialne kulture razlagale kot velik
skupek ločenih lokalnih enot (identitet/kultur/skupin/entitet), lahko raz-
merja med spremembami in kontinuiteto na opazovanem najdišču raz-
lagamo kot znak vztrajno spreminjajočega se in medsebojno povezane-
ga sveta (pod)elit poznobronastodobnih družb. V tej perspektivi moramo
življenje in delovanje v preteklosti opazovati, kot da ga je oblikoval sistem
oziroma sistemi odnosov – tako družbenih kot okolijskih. Tako življenja
in smrt posameznikov (grobovi) ali dialektičnih posameznikov (depojske
najdbe) na podlagi arheoloških analiz opazujemo kot metaforična, vzroč-
na in interaktivna (Tilley 1999). Gre za dejstvo, da je bilo učenje kulture
ter družbenih vlog, to je pridobivanje idej, podob, zgodb, habitov in struk-
tur odnosov, prilagodljivo, da bi lahko dosegalo svoje cilje, zlasti obnavlja-
lo obstoječe stanje brez večjih sprememb. Zato, ker je življenje ob meji ved-
no bilo nevarno in težko, lahko spremembe v sestavah materialne kulture
57
najverjetneje tudi takrat ni obstajala samo ena sama elita, manjšina izbra-
nih na eni in večina ostalih na drugi strani, problematiziran je tudi obstoj
vladajočega razreda v piramidalni shemi (Hartman 2007, 37–39). Družba je
bila tudi v preteklosti sestavljena iz več različnih (pod)elit, ki včasih tekmu-
jejo za vire oziroma prestiž na istih nivojih, včasih pa delujejo popolnoma
vzporedno. Zato so prav družbe živih, in njihove podelite, definirale, izva-
jale in kontrolirale vse družbene prakse, vključno s protokolom pokopava-
nja in nadzora nad skupnostmi mrtvih.
Pokopavanje pokojnih članov družbe z določenim družbenim in eko-
nomskim statusom, kot tudi spremljajoči obredi in odloženi predmeti, so
bili dodatno nabiti s simbolizmom. Njihovo prepoznavanje je na materi-
alnem nivoju enostaven postopek, znotraj katerega percepcija predmetov
sproži aktivacijo različnih kognitivnih procesov, ki jih vodi predvsem pred-
hodno pridobljeno znanje o teh specifičnih predmetih. Te podatke so posre-
dovali skozi kulturno konstruirane dejavnosti, ki so vsebovale oblikovanje
obligacijskih razmerij med udeleženci v produkcijskih ciklusih ter, najpo-
membneje, znotraj omrežij trgovine na dolge razdalje. Poglavitne točke teh
dejavnosti, osi, okoli katerih so se vrtela družbena razmerja, pa so bili po-
kopi in depojske najdbe – s simbolizmom nabite družbene prakse. Tako so
v obredih javnega razkazovanja predmetov kot tudi dejanj živi obligacijska
razmerja opredelili v prostoru in času (Nilsson Stutz 2008; 2010). Grobovi v
Zavrču so prav to – posledica dolgotrajnih procesov pogajanj o medseboj-
nih odnosih med družbenimi (pod)elitami v regiji.
V nasprotju s tradicionalnimi kulturno-zgodovinskimi metodologi-
jami interpretacij, ki so variabilnost materialne kulture razlagale kot velik
skupek ločenih lokalnih enot (identitet/kultur/skupin/entitet), lahko raz-
merja med spremembami in kontinuiteto na opazovanem najdišču raz-
lagamo kot znak vztrajno spreminjajočega se in medsebojno povezane-
ga sveta (pod)elit poznobronastodobnih družb. V tej perspektivi moramo
življenje in delovanje v preteklosti opazovati, kot da ga je oblikoval sistem
oziroma sistemi odnosov – tako družbenih kot okolijskih. Tako življenja
in smrt posameznikov (grobovi) ali dialektičnih posameznikov (depojske
najdbe) na podlagi arheoloških analiz opazujemo kot metaforična, vzroč-
na in interaktivna (Tilley 1999). Gre za dejstvo, da je bilo učenje kulture
ter družbenih vlog, to je pridobivanje idej, podob, zgodb, habitov in struk-
tur odnosov, prilagodljivo, da bi lahko dosegalo svoje cilje, zlasti obnavlja-
lo obstoječe stanje brez večjih sprememb. Zato, ker je življenje ob meji ved-
no bilo nevarno in težko, lahko spremembe v sestavah materialne kulture
57
