Page 57 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 57
življenje ob meji je nevar no in težko
Slika 3. Žari iz grobov 49 in 52 iz grobišča v Zavrču (po Lubšina Tušek, Kavur in Blečić
Kavur 2014, 77–78, Fig. 6–7).
Sklenemo lahko, da so se največje spremembe v regiji odvile na koncu
stopnje Ha A1, ko so se nehala pokopavanja na manjših in se začela na več-
jih grobiščih. Na Zavrču pa se je pokopavanje nadaljevalo – kar nekaj gro-
bov lahko pripišemo temu obdobju. Še več, gre za najbogatejše odkrite gro-
bove tako na grobišču kot tudi v regiji. V nasprotju z vsesplošnim vzorcem
je količina bronastih predmetov v nekaterih grobovih izjemna, še pred-
vsem zato, ker je bilo v moških grobovih odkrito orožje ter v ženskih boga-
ta noša in nakit. Prav tako lahko opazujemo kompleksne obrede pokopa, ki
niso bili prepoznani na drugih grobiščih. Povrh vsega pa so bile ugotovlje-
ne tudi prakse namenskega uničevanja, fragmentacije in selektivne depo-
zicije predmetov. Gre za prakse, ki smo jih doslej poznali zgolj iz grobov v
Mariboru, v katerih je prav tako bilo odkrito uničeno orožje (Müller-Karpe
1959, T. 118; Pahič 1968, 24, sl. 4).
Z nastankom mlajše faze kultur žarnih grobišč se v regiji začne inten-
zivnejše pokopavanje na večini večjih (npr. Ruše, Maribor, Brinjeva gora,
Hajdina, Pobrežje) in manjših (npr. Ruše, Ptuj-Rabelčja vas, Ormož) grobišč,
vključenih v ruško skupino (Teržan 1995; 1999) (slika 1). Pokopavanje v
Zavrču pa se je še kar nadaljevalo – vendar na drugačen način. Na vseh gro-
biščih se je povečevala količina keramičnih pridatkov v grobovih in vzpo-
redno tudi velikost posod, predvsem žar. V Zavrču pa tovrsten trend ni bil
prepoznan. Da bi pojasnili ta regionalno deviantni fenomen, ne moramo
zgolj domnevati, da je geografska lega grobišča predstavljala poglaviten de-
javnik za kontinuiteto pokopavanja.
55
Slika 3. Žari iz grobov 49 in 52 iz grobišča v Zavrču (po Lubšina Tušek, Kavur in Blečić
Kavur 2014, 77–78, Fig. 6–7).
Sklenemo lahko, da so se največje spremembe v regiji odvile na koncu
stopnje Ha A1, ko so se nehala pokopavanja na manjših in se začela na več-
jih grobiščih. Na Zavrču pa se je pokopavanje nadaljevalo – kar nekaj gro-
bov lahko pripišemo temu obdobju. Še več, gre za najbogatejše odkrite gro-
bove tako na grobišču kot tudi v regiji. V nasprotju z vsesplošnim vzorcem
je količina bronastih predmetov v nekaterih grobovih izjemna, še pred-
vsem zato, ker je bilo v moških grobovih odkrito orožje ter v ženskih boga-
ta noša in nakit. Prav tako lahko opazujemo kompleksne obrede pokopa, ki
niso bili prepoznani na drugih grobiščih. Povrh vsega pa so bile ugotovlje-
ne tudi prakse namenskega uničevanja, fragmentacije in selektivne depo-
zicije predmetov. Gre za prakse, ki smo jih doslej poznali zgolj iz grobov v
Mariboru, v katerih je prav tako bilo odkrito uničeno orožje (Müller-Karpe
1959, T. 118; Pahič 1968, 24, sl. 4).
Z nastankom mlajše faze kultur žarnih grobišč se v regiji začne inten-
zivnejše pokopavanje na večini večjih (npr. Ruše, Maribor, Brinjeva gora,
Hajdina, Pobrežje) in manjših (npr. Ruše, Ptuj-Rabelčja vas, Ormož) grobišč,
vključenih v ruško skupino (Teržan 1995; 1999) (slika 1). Pokopavanje v
Zavrču pa se je še kar nadaljevalo – vendar na drugačen način. Na vseh gro-
biščih se je povečevala količina keramičnih pridatkov v grobovih in vzpo-
redno tudi velikost posod, predvsem žar. V Zavrču pa tovrsten trend ni bil
prepoznan. Da bi pojasnili ta regionalno deviantni fenomen, ne moramo
zgolj domnevati, da je geografska lega grobišča predstavljala poglaviten de-
javnik za kontinuiteto pokopavanja.
55
