Page 66 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 66
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
pohoda Aleksandra Velikega proti Tribalom leta 335 pr. n. št., ko je, kot
poroča Arijan, slednji sprejel keltsko poslanstvo (Papazoglu 2007, 210–11;
Theodossiev 2000, 80–82; 2005, 85; Džino 2007, 56). Ti stiki so bili najver-
jetneje trenutki direktnih stikov odličnikov iz najvišjega razreda vojaško-
-politične keltske aristokracije z aristokracijo ter diplomacijo makedonske
države oziroma širšega grškega sveta; sveta, ki je zanje začel uporabljati na-
ziv Galatai, ki naj bi bil izpeljanka iz keltske besede Galos, ki naj bi označe-
vala hrabrega bojevnika (Bridgman 2004/2005, 157; Freeman 1993, 148–52).
Ponovno Kelti stopijo na prizorišče v času po smrti Aleksandra
Velikega, predvsem pa po razpadu helespontskega Lizimahovega kraljestva
leta 281 pr. n. št., ko se zaradi pomanjkanja kontrole ter vakuuma moči od-
pre pot proti jugu. Sedaj nastopijo na egejsko prizorišče kot bojeviti vsiljiv-
ci, kot največja katastrofa, ki je prizadela grški svet po perzijskih vojnah
(Galiniki 2014). Makedonski kralj pade v bitki ter tokrat se prebijejo sko-
zi Termopile. Sedaj so zapisi o njih drugačni in antični viri grški upor hitro
opisujejo kot odmev perzijske invazije izpred dveh stoletij (Scott 2014, 170),
prav tako pa je pri tem potrebno opozoriti na dejstvo, da je prav ekspedici-
ja proti Delfom prvi primer opisa keltske migracije v literarni oziroma zgo-
dovinski tradiciji (Mitchell 2001, 13). Hkrati pa se oblikuje literarni žanr, ki
keltsko ekspanzijo opisuje kot militantni podvig Männerbunda s podjetni-
škim duhom ter posebnim vrednotenjem svobode. Izzivalna je misel, da
je bil pojem (in ideja) »svobode« postavljen(a) na piedestal kot eksplicitna
vrednota prav zaradi smiselne kontradistinkcije institucije sužnjelastništva
v Sredozemlju (Taylor 2001, 39). Na drugi strani pa bi lahko keltske bojev-
nike predstavili kot nasprotje vojakom urbanega Sredozemlja – slednji so
opravljali zadane naloge, prvi pa so imeli možnost izbire, pri čemer se niso
odločali zgolj o svojih dejanjih, ampak so si lahko izbirali tudi svoje po-
krovitelje oziroma zaveznike. Posledično jih je vezala obligacija do pokro-
viteljev oziroma individualnih poglavarjev in njihov status je bil definiran
s temi odnosi. Prav tako pa je bil odvisen od individualne spretnosti, boje-
vitosti in časti v odnosu z drugimi člani bojevniške skupine. Velikokrat so
delovali v nasprotju z interesi večje skupine in sledili svojim lastnim oziro-
ma interesom svojega voditelja, ki je lahko bil v kompeticiji za prestiž s po-
dobnimi skupinami (Rawlings 1996, 81–82).
Vendar pa je bila velika večina antičnih pisnih virov, ki pričajo o tem
nemirnem obdobju, napisana veliko kasneje, v času, ko so udeleženci po-
mrli, spomini zbledeli, ko so se spomeniki okrušili in votivi izgubili. Prav
zaradi tega so toliko bolj dragoceni tisti neposredni arheološki viri, ki nam
64
pohoda Aleksandra Velikega proti Tribalom leta 335 pr. n. št., ko je, kot
poroča Arijan, slednji sprejel keltsko poslanstvo (Papazoglu 2007, 210–11;
Theodossiev 2000, 80–82; 2005, 85; Džino 2007, 56). Ti stiki so bili najver-
jetneje trenutki direktnih stikov odličnikov iz najvišjega razreda vojaško-
-politične keltske aristokracije z aristokracijo ter diplomacijo makedonske
države oziroma širšega grškega sveta; sveta, ki je zanje začel uporabljati na-
ziv Galatai, ki naj bi bil izpeljanka iz keltske besede Galos, ki naj bi označe-
vala hrabrega bojevnika (Bridgman 2004/2005, 157; Freeman 1993, 148–52).
Ponovno Kelti stopijo na prizorišče v času po smrti Aleksandra
Velikega, predvsem pa po razpadu helespontskega Lizimahovega kraljestva
leta 281 pr. n. št., ko se zaradi pomanjkanja kontrole ter vakuuma moči od-
pre pot proti jugu. Sedaj nastopijo na egejsko prizorišče kot bojeviti vsiljiv-
ci, kot največja katastrofa, ki je prizadela grški svet po perzijskih vojnah
(Galiniki 2014). Makedonski kralj pade v bitki ter tokrat se prebijejo sko-
zi Termopile. Sedaj so zapisi o njih drugačni in antični viri grški upor hitro
opisujejo kot odmev perzijske invazije izpred dveh stoletij (Scott 2014, 170),
prav tako pa je pri tem potrebno opozoriti na dejstvo, da je prav ekspedici-
ja proti Delfom prvi primer opisa keltske migracije v literarni oziroma zgo-
dovinski tradiciji (Mitchell 2001, 13). Hkrati pa se oblikuje literarni žanr, ki
keltsko ekspanzijo opisuje kot militantni podvig Männerbunda s podjetni-
škim duhom ter posebnim vrednotenjem svobode. Izzivalna je misel, da
je bil pojem (in ideja) »svobode« postavljen(a) na piedestal kot eksplicitna
vrednota prav zaradi smiselne kontradistinkcije institucije sužnjelastništva
v Sredozemlju (Taylor 2001, 39). Na drugi strani pa bi lahko keltske bojev-
nike predstavili kot nasprotje vojakom urbanega Sredozemlja – slednji so
opravljali zadane naloge, prvi pa so imeli možnost izbire, pri čemer se niso
odločali zgolj o svojih dejanjih, ampak so si lahko izbirali tudi svoje po-
krovitelje oziroma zaveznike. Posledično jih je vezala obligacija do pokro-
viteljev oziroma individualnih poglavarjev in njihov status je bil definiran
s temi odnosi. Prav tako pa je bil odvisen od individualne spretnosti, boje-
vitosti in časti v odnosu z drugimi člani bojevniške skupine. Velikokrat so
delovali v nasprotju z interesi večje skupine in sledili svojim lastnim oziro-
ma interesom svojega voditelja, ki je lahko bil v kompeticiji za prestiž s po-
dobnimi skupinami (Rawlings 1996, 81–82).
Vendar pa je bila velika večina antičnih pisnih virov, ki pričajo o tem
nemirnem obdobju, napisana veliko kasneje, v času, ko so udeleženci po-
mrli, spomini zbledeli, ko so se spomeniki okrušili in votivi izgubili. Prav
zaradi tega so toliko bolj dragoceni tisti neposredni arheološki viri, ki nam
64
