Page 71 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 71
stik civilizacij: zgodovina interpretacij keltskega nakita iz isthmije
Nazadnje se je temi posvetil tudi Megaw. Pri pregledu najdb keltske-
ga izvora izven latenskega kulturnega kroga na Balkanu je sicer povzel
argumente Szaba, ki je v svojih zgodnjih delih v skladu z datacijo kera-
mike iz vodnjaka videl možnost, da je najdba pripadala plačancu, vključe-
nem v vojsko korintskega junaka Timoleona, oziroma plačancu Kasandra
(Megaw 2004, 97), vendar jih je zavrnil z argumentom, da glede na pre-
gled novih najdb s področja osrednje in vzhodne Evrope ne moremo mimo
Krämerjeve datacije orehastega nakita v Lt B2/C1 (Megaw 2004, 97), kar pa
bi moralo biti po konservativnem datiranju mlajše.
V širši kontekst, kjer je s primerjavo horizontov posameznih dobro
objavljenih grobišč ustvaril relativno kronološke horizonte, je orehast na-
kit ob koncu osemdesetih umestil Rupert Gebhard. Prav tako slednji pred-
stavlja enega izmed poglavitnih elementov, ki povezujejo prostor osrednje
s prostorom vzhodne Evrope, svoj vrhunec uporabe pa doseže v horizon-
tu 5, v katerem se pojavljajo številni elementi, ki kažejo na intenzivne kon-
takte s helenističnim svetom. Ključni problem Gebhardove sheme predsta-
vljajo navezave horizontov na kontekste, ki jim lahko določimo absolutni
kronološki okvir – uporabil je grob iz Ceretola, najdbo iz Isthmije, depo iz
Egyházasdeneglega ter depo iz Ošanićev (Gebhard 1989, 108–9, 120, 122),
pri čemer je najdbo orehastih zapestnic iz Isthmije »z veliko verjetnostjo«
povezal s keltskim vpadom proti Delfom leta 279 pr. n. št. (Gebhard 1989,
122).
V zadnjem desetletju sta Krämerjevo retoriko sprejela tudi Rieckhoff
in Biel, ki sta za poljudnoznanstveni prikaz obsega keltskih migracij, za ka-
tere sta trdila, da jih lahko opazujemo predvsem na podlagi posameznih
oblik nespremenjenega ženskega nakita, uporabila karto z distribucijo ore-
hastih nanogvic, označenih kot bavarskih, in seveda pripomnila, da najd-
bo iz Isthmije lahko povezujemo s keltskim vdorom iz leta 279 pr. n. št.
(Rieckhoff in Biel 2001, 58). Na najdbo iz Isthmije se je v svojem teoretič-
nem pregledu retorike migracionizma v železnodobni arheologiji ozrl tudi
Kaenel. Ločil je interpretacije od dejstev – na eni strani je opozoril na zgo-
dovino njene interpretacije, na prvotno hipotezo o njenem izvoru ter pred-
vsem na diktaturo historičnega vira v njeni interpretaciji, ki se veže na kelt-
sko odpravo proti jugu. Na drugi strani pa je povzel, da gre za izolirano
najdbo, ki sodi v žensko sfero ter jo lahko, ali pa ne, povežemo z vojaškim
pohodom (Kaenel 2007, 392).
Za zaokrožitev argumentov je potrebno na konec uvrstiti ne najnovej-
šo objavo vseh kovinskih predmetov iz kompleksa Pozejdonovega svetišča
69
Nazadnje se je temi posvetil tudi Megaw. Pri pregledu najdb keltske-
ga izvora izven latenskega kulturnega kroga na Balkanu je sicer povzel
argumente Szaba, ki je v svojih zgodnjih delih v skladu z datacijo kera-
mike iz vodnjaka videl možnost, da je najdba pripadala plačancu, vključe-
nem v vojsko korintskega junaka Timoleona, oziroma plačancu Kasandra
(Megaw 2004, 97), vendar jih je zavrnil z argumentom, da glede na pre-
gled novih najdb s področja osrednje in vzhodne Evrope ne moremo mimo
Krämerjeve datacije orehastega nakita v Lt B2/C1 (Megaw 2004, 97), kar pa
bi moralo biti po konservativnem datiranju mlajše.
V širši kontekst, kjer je s primerjavo horizontov posameznih dobro
objavljenih grobišč ustvaril relativno kronološke horizonte, je orehast na-
kit ob koncu osemdesetih umestil Rupert Gebhard. Prav tako slednji pred-
stavlja enega izmed poglavitnih elementov, ki povezujejo prostor osrednje
s prostorom vzhodne Evrope, svoj vrhunec uporabe pa doseže v horizon-
tu 5, v katerem se pojavljajo številni elementi, ki kažejo na intenzivne kon-
takte s helenističnim svetom. Ključni problem Gebhardove sheme predsta-
vljajo navezave horizontov na kontekste, ki jim lahko določimo absolutni
kronološki okvir – uporabil je grob iz Ceretola, najdbo iz Isthmije, depo iz
Egyházasdeneglega ter depo iz Ošanićev (Gebhard 1989, 108–9, 120, 122),
pri čemer je najdbo orehastih zapestnic iz Isthmije »z veliko verjetnostjo«
povezal s keltskim vpadom proti Delfom leta 279 pr. n. št. (Gebhard 1989,
122).
V zadnjem desetletju sta Krämerjevo retoriko sprejela tudi Rieckhoff
in Biel, ki sta za poljudnoznanstveni prikaz obsega keltskih migracij, za ka-
tere sta trdila, da jih lahko opazujemo predvsem na podlagi posameznih
oblik nespremenjenega ženskega nakita, uporabila karto z distribucijo ore-
hastih nanogvic, označenih kot bavarskih, in seveda pripomnila, da najd-
bo iz Isthmije lahko povezujemo s keltskim vdorom iz leta 279 pr. n. št.
(Rieckhoff in Biel 2001, 58). Na najdbo iz Isthmije se je v svojem teoretič-
nem pregledu retorike migracionizma v železnodobni arheologiji ozrl tudi
Kaenel. Ločil je interpretacije od dejstev – na eni strani je opozoril na zgo-
dovino njene interpretacije, na prvotno hipotezo o njenem izvoru ter pred-
vsem na diktaturo historičnega vira v njeni interpretaciji, ki se veže na kelt-
sko odpravo proti jugu. Na drugi strani pa je povzel, da gre za izolirano
najdbo, ki sodi v žensko sfero ter jo lahko, ali pa ne, povežemo z vojaškim
pohodom (Kaenel 2007, 392).
Za zaokrožitev argumentov je potrebno na konec uvrstiti ne najnovej-
šo objavo vseh kovinskih predmetov iz kompleksa Pozejdonovega svetišča
69
