Page 15 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 15
Glavni mejniki slovenske znanosti do druge svetovne vojne
• Leta 1688 je izšlo monumentalno polihistorsko delo Slava vojvo-
dine kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja. Veliki učenjak je v štirih
obsežnih in bogato ilustriranih knjigah opisal naravo in življenje
večjega dela Slovenije ter okoliških pokrajin in pri tem poskušal
zajeti celotno takratno védenje o tem delu Evrope. Njegovo delo,
predvsem razlaga delovanja presihajočega Cerkniškega jezera, mu
je prineslo članstvo v angleški akademiji znanosti (Royal Society in
London).
• Zdravnik Marko Gerbec, pomemben raziskovalec mednarodnega
slovesa, je konec 17. stoletja (1693) pripomogel k ustanovitvi prve
slovenske znanstvene akademije (Academia Operosorum Laba-
censium). Cilj akademije je bil, da bi med seboj povezala najustvar-
jalnejše posameznike v Sloveniji, kar ji je – predvsem na področjih
glasbe, arhitekture in umetnosti – tudi uspelo.
18. stoletje
Ključno vlogo pri napredku slovenske znanosti v času razsvetljenstva je
konec 18. stoletja odigral Žiga Zois. Sicer je večina najvidnejših Sloven-
cev v 18. stoletju delovala v tujini.
• Avguštin Hallerstein, matematik, astronom in kartograf iz Mengša,
je kot misijonar odšel na Kitajsko in leta 1739 prispel v Peking, kjer
je postal predsednik kitajskega matematičnega tribunala, dvorni
astronom in mandarin na kitajskem dvoru. Na Kitajskem se je v
zgodovino vpisal kot Liu Songling, tako so ga namreč tam poime-
novali.
• Žiga Popovič, naravoslovec in jezikoslovec oziroma vsestranski uče-
njak iz Arclina pri Celju, je veliko potoval, na dunajski univerzi
je predaval nemščino in napisal eno temeljnih nemških slovnic, s
knjigo Untersuchungen vom Meere (1750) pa oceanografijo utemeljil
kot znanstveno panogo.
• Zdravnik Marko Anton Plenčič iz Solkana je deloval na Dunaju in
v svojem najpomembnejšem delu Opera medico-physica (1762), ki
vsebuje štiri razprave, pravilno domneval, da okužbe lahko pov-
zročajo mikroorganizmi.
• Anton Janša, začetnik modernega čebelarstva, doma z Breznice na
Gorenjskem, je študiral na Dunaju in postal prvi cesarsko-kraljevi
učitelj čebelarstva. Leta 1771 je objavil knjigo Razprava o rojenju če-
bel, njegov Popolni nauk o čebelarstvu pa je izšel postumno. Obe de-
13
• Leta 1688 je izšlo monumentalno polihistorsko delo Slava vojvo-
dine kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja. Veliki učenjak je v štirih
obsežnih in bogato ilustriranih knjigah opisal naravo in življenje
večjega dela Slovenije ter okoliških pokrajin in pri tem poskušal
zajeti celotno takratno védenje o tem delu Evrope. Njegovo delo,
predvsem razlaga delovanja presihajočega Cerkniškega jezera, mu
je prineslo članstvo v angleški akademiji znanosti (Royal Society in
London).
• Zdravnik Marko Gerbec, pomemben raziskovalec mednarodnega
slovesa, je konec 17. stoletja (1693) pripomogel k ustanovitvi prve
slovenske znanstvene akademije (Academia Operosorum Laba-
censium). Cilj akademije je bil, da bi med seboj povezala najustvar-
jalnejše posameznike v Sloveniji, kar ji je – predvsem na področjih
glasbe, arhitekture in umetnosti – tudi uspelo.
18. stoletje
Ključno vlogo pri napredku slovenske znanosti v času razsvetljenstva je
konec 18. stoletja odigral Žiga Zois. Sicer je večina najvidnejših Sloven-
cev v 18. stoletju delovala v tujini.
• Avguštin Hallerstein, matematik, astronom in kartograf iz Mengša,
je kot misijonar odšel na Kitajsko in leta 1739 prispel v Peking, kjer
je postal predsednik kitajskega matematičnega tribunala, dvorni
astronom in mandarin na kitajskem dvoru. Na Kitajskem se je v
zgodovino vpisal kot Liu Songling, tako so ga namreč tam poime-
novali.
• Žiga Popovič, naravoslovec in jezikoslovec oziroma vsestranski uče-
njak iz Arclina pri Celju, je veliko potoval, na dunajski univerzi
je predaval nemščino in napisal eno temeljnih nemških slovnic, s
knjigo Untersuchungen vom Meere (1750) pa oceanografijo utemeljil
kot znanstveno panogo.
• Zdravnik Marko Anton Plenčič iz Solkana je deloval na Dunaju in
v svojem najpomembnejšem delu Opera medico-physica (1762), ki
vsebuje štiri razprave, pravilno domneval, da okužbe lahko pov-
zročajo mikroorganizmi.
• Anton Janša, začetnik modernega čebelarstva, doma z Breznice na
Gorenjskem, je študiral na Dunaju in postal prvi cesarsko-kraljevi
učitelj čebelarstva. Leta 1771 je objavil knjigo Razprava o rojenju če-
bel, njegov Popolni nauk o čebelarstvu pa je izšel postumno. Obe de-
13
