Page 117 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 117
Zaključek 4
pri projektih tudi v celoti prisvojijo rezultate raziskovalnega dela,
ki je bil izdatno še vedno podprt z javnimi sredstvi. Prva stopnja
komercializacije je bila uvedena, ko so univerze prilagodile svoje
projekte interesom industrije. Ne gre več za razvijanje širokega,
sistematičnega raziskovalnega znanja, ki bi bilo vseobsežno, am-
pak za izrazito ozko usmerjene projekte, ki zadovoljujejo komerci-
alne potrebe. Zato so se morale univerze notranje prestrukturirati
tudi v smislu, kakšno »znanje« se predava študentom. Zdaj priha-
jamo v drugo fazo komercializacije – govorimo o popolni razpro-
daji javne univerze –, ko se bo od izobraževalnih institucij zahte-
valo, da postanejo tržni subjekti. V naslednjem koraku bodo uni-
verze, denimo, patentirale učne programe, ki si jih bodo med se-
boj prodajale. Zaradi drastično znižanih sredstev bodo služile tudi
z uvajanjem dodatnih komercialnih programov – filozofska fakul-
teta na primer z jezikovnimi tečaji za neštudente.
Ugotovili smo, da ne obstaja idealna oblika marketizacije, saj obsta-
jajo najrazličnejši trgi in kvazi trgi, ki vplivajo na visokošolsko izobra-
ževanje. Prav gotovo je potrebno še nadaljnje raziskovanje oblik in po-
sledic marketizacije, saj so javne univerze še naprej izpostavljene hudim
pritiskom (tako notranjim kot zunanjim). Med drugim ne smemo poza-
biti, da se znanje čedalje pogosteje ustvarja tudi izven univerz in kroži
skozi nove procese, ki bi jih bilo dobro raziskati in razumeti. Potrebno
bi bilo analizirati obseg in oblike pisanja v časopisih in revijah z različ-
nih vidikov: konteksta, bralstva, specializacij, komercialnih dejavnikov,
uredniškega nadzora, lastinštva itn. Potem so tu še mednarodne mreže,
pomembne za ustvarjanje novega znanja, zanimivo bi bilo preučiti ka-
kšna razmerja vladajo v teh mrežah, kako so slovenske univerze vklju-
čene v izmenjave znanja, tehnologij, osebja. Na osnovi analize različnih
trendov razvoja nove univerze bi bilo potrebno identificirati alternative
za nadaljnje transformacijske procese, ki bi bili primerni za legitimacijo
spremenjenih družbenih potreb. Ne smemo pa pozabiti niti na socialne
razsežnosti, ki jih bo prinesla s seboj marketizirana družba znanja, ki
zna biti zelo kruta do marginaliziranih skupin, ki primernih znanj ni-
majo. Ustvarjati moramo privlačne ideje, storitve ter izdelke, zato mo-
ramo že zdaj okrepiti znanstvene temelje družbe, spodbujati participa-
tivno in kritično razmišljanje, odprto navzven in usmerjeno v odličnost.
Sploh ni toliko pomembno ali javna ali zasebna univerza, najpomemb-
nejše vprašanje je ali je dobra.
115
pri projektih tudi v celoti prisvojijo rezultate raziskovalnega dela,
ki je bil izdatno še vedno podprt z javnimi sredstvi. Prva stopnja
komercializacije je bila uvedena, ko so univerze prilagodile svoje
projekte interesom industrije. Ne gre več za razvijanje širokega,
sistematičnega raziskovalnega znanja, ki bi bilo vseobsežno, am-
pak za izrazito ozko usmerjene projekte, ki zadovoljujejo komerci-
alne potrebe. Zato so se morale univerze notranje prestrukturirati
tudi v smislu, kakšno »znanje« se predava študentom. Zdaj priha-
jamo v drugo fazo komercializacije – govorimo o popolni razpro-
daji javne univerze –, ko se bo od izobraževalnih institucij zahte-
valo, da postanejo tržni subjekti. V naslednjem koraku bodo uni-
verze, denimo, patentirale učne programe, ki si jih bodo med se-
boj prodajale. Zaradi drastično znižanih sredstev bodo služile tudi
z uvajanjem dodatnih komercialnih programov – filozofska fakul-
teta na primer z jezikovnimi tečaji za neštudente.
Ugotovili smo, da ne obstaja idealna oblika marketizacije, saj obsta-
jajo najrazličnejši trgi in kvazi trgi, ki vplivajo na visokošolsko izobra-
ževanje. Prav gotovo je potrebno še nadaljnje raziskovanje oblik in po-
sledic marketizacije, saj so javne univerze še naprej izpostavljene hudim
pritiskom (tako notranjim kot zunanjim). Med drugim ne smemo poza-
biti, da se znanje čedalje pogosteje ustvarja tudi izven univerz in kroži
skozi nove procese, ki bi jih bilo dobro raziskati in razumeti. Potrebno
bi bilo analizirati obseg in oblike pisanja v časopisih in revijah z različ-
nih vidikov: konteksta, bralstva, specializacij, komercialnih dejavnikov,
uredniškega nadzora, lastinštva itn. Potem so tu še mednarodne mreže,
pomembne za ustvarjanje novega znanja, zanimivo bi bilo preučiti ka-
kšna razmerja vladajo v teh mrežah, kako so slovenske univerze vklju-
čene v izmenjave znanja, tehnologij, osebja. Na osnovi analize različnih
trendov razvoja nove univerze bi bilo potrebno identificirati alternative
za nadaljnje transformacijske procese, ki bi bili primerni za legitimacijo
spremenjenih družbenih potreb. Ne smemo pa pozabiti niti na socialne
razsežnosti, ki jih bo prinesla s seboj marketizirana družba znanja, ki
zna biti zelo kruta do marginaliziranih skupin, ki primernih znanj ni-
majo. Ustvarjati moramo privlačne ideje, storitve ter izdelke, zato mo-
ramo že zdaj okrepiti znanstvene temelje družbe, spodbujati participa-
tivno in kritično razmišljanje, odprto navzven in usmerjeno v odličnost.
Sploh ni toliko pomembno ali javna ali zasebna univerza, najpomemb-
nejše vprašanje je ali je dobra.
115
