Page 116 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 116
4 Zaključek
cija prevzame oblast. V zaostrenih gospodarskih razmerah se je javno
visoko šolstvo znašlo pod drobnogledom, iščejo se rezerve, zahteva se
učinkovitost trošenja javnih sredstev, avtonomijo visokošolskih zavo-
dov razume vsak po svoje. Geslo potrošimo lahko toliko, kolikor ustvarimo
je populistično prijetno za uho, vendar pa v sodobni družbi že davno
ni več realno. Ne le, da javni in zasebni dolg ne predstavlja grožnje ka-
pitalistični ekonomiji, dolg je v resnici temelj neoliberalnega projekta.
Kot meni Lazzarato (2012) je dolg pravzaprav »varnostna tehnika vla-
danja individualnim in kolektivnim subjektivitetam ter nadzora nad
njimi, ki se trudi omejiti negotovost časa in obnašanj vladanih.« Sistem
dolga lahko torej obravnavamo kot tisto družbeno razmerje, ki dejansko
strukturira kapitalizem. Danes se vedno bolj postavlja vprašanje, kaj in
koliko univerze prispevajo h gospodarskemu učinku države. Lahko pa
tudi pritegnemo mnenju Zupanove (2013), ki pravi, da bi se morali naši
politiki »ukvarjati z javnim sektorjem in ga prilagoditi spremenjenim
družbenim razmeram. Ne pa da ga uničujejo.« Teze, da sta ekonomska
učinkovitost in demokratizacija tesno povezani sta Bourdieu in Passe-
ron (1970) kritizirala in prikazovala šolsko polje kot prostor, kjer se do-
gajajo boji za nadzor nad družbeno reprodukcijo in socialno emancipa-
cijo. Izobraževanje je torej mesto, kjer se formirajo eksistence, statusi in
znanje, ki nam omogoča ustvarjanje družbenih položajev (Štrajn 2010).
Burcarjeva (2013) tako omenja strukturne spremembe, ki naj bi vo-
dile v uničenje javnega šolstva preko bogatenja zasebnega sektorja in
dva sinergična procesa privatizacije:
Praksa v tujini kaže, da se ustanavljajo na videz razpršene zasebne
visokošolske ustanove, ki se prej ali slej povežejo v tako imeno-
vane truste. Ti pa se kmalu odprejo tudi večjim korporacijskim ak-
terjem. Drugi proces, ki se dogaja, je odpiranje okrnjenega javnega
šolstva zasebnemu sektorju. S krčenjem sredstev za javne univerze
– njihov proračun se je pred zadnjimi večjimi sistemskimi rezi zni-
ževal od dva do tri odstotke na leto – so se ustvarjale umetne mi-
nikrize, ki so univerze silile, da ta izpad nadomeščajo z izvajanjem
komercialnih projektov. Programe, delovno silo in raziskovalno in-
frastrukturo dajejo na voljo zasebnim interesom. Tako pridejo na
univerze korporacije, ki z na videz velikimi, v resnici pa za njih
minimalnimi donacijami prenašajo stroške na izobraževalno insti-
tucijo. Ne plačujejo niti stroškov delovne sile, kajti to delo brez-
plačno prevzamejo akademiki in študenti. Ta zasebna podjetja si
114
cija prevzame oblast. V zaostrenih gospodarskih razmerah se je javno
visoko šolstvo znašlo pod drobnogledom, iščejo se rezerve, zahteva se
učinkovitost trošenja javnih sredstev, avtonomijo visokošolskih zavo-
dov razume vsak po svoje. Geslo potrošimo lahko toliko, kolikor ustvarimo
je populistično prijetno za uho, vendar pa v sodobni družbi že davno
ni več realno. Ne le, da javni in zasebni dolg ne predstavlja grožnje ka-
pitalistični ekonomiji, dolg je v resnici temelj neoliberalnega projekta.
Kot meni Lazzarato (2012) je dolg pravzaprav »varnostna tehnika vla-
danja individualnim in kolektivnim subjektivitetam ter nadzora nad
njimi, ki se trudi omejiti negotovost časa in obnašanj vladanih.« Sistem
dolga lahko torej obravnavamo kot tisto družbeno razmerje, ki dejansko
strukturira kapitalizem. Danes se vedno bolj postavlja vprašanje, kaj in
koliko univerze prispevajo h gospodarskemu učinku države. Lahko pa
tudi pritegnemo mnenju Zupanove (2013), ki pravi, da bi se morali naši
politiki »ukvarjati z javnim sektorjem in ga prilagoditi spremenjenim
družbenim razmeram. Ne pa da ga uničujejo.« Teze, da sta ekonomska
učinkovitost in demokratizacija tesno povezani sta Bourdieu in Passe-
ron (1970) kritizirala in prikazovala šolsko polje kot prostor, kjer se do-
gajajo boji za nadzor nad družbeno reprodukcijo in socialno emancipa-
cijo. Izobraževanje je torej mesto, kjer se formirajo eksistence, statusi in
znanje, ki nam omogoča ustvarjanje družbenih položajev (Štrajn 2010).
Burcarjeva (2013) tako omenja strukturne spremembe, ki naj bi vo-
dile v uničenje javnega šolstva preko bogatenja zasebnega sektorja in
dva sinergična procesa privatizacije:
Praksa v tujini kaže, da se ustanavljajo na videz razpršene zasebne
visokošolske ustanove, ki se prej ali slej povežejo v tako imeno-
vane truste. Ti pa se kmalu odprejo tudi večjim korporacijskim ak-
terjem. Drugi proces, ki se dogaja, je odpiranje okrnjenega javnega
šolstva zasebnemu sektorju. S krčenjem sredstev za javne univerze
– njihov proračun se je pred zadnjimi večjimi sistemskimi rezi zni-
ževal od dva do tri odstotke na leto – so se ustvarjale umetne mi-
nikrize, ki so univerze silile, da ta izpad nadomeščajo z izvajanjem
komercialnih projektov. Programe, delovno silo in raziskovalno in-
frastrukturo dajejo na voljo zasebnim interesom. Tako pridejo na
univerze korporacije, ki z na videz velikimi, v resnici pa za njih
minimalnimi donacijami prenašajo stroške na izobraževalno insti-
tucijo. Ne plačujejo niti stroškov delovne sile, kajti to delo brez-
plačno prevzamejo akademiki in študenti. Ta zasebna podjetja si
114
