Page 112 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević. 2017. Marketizacijski diskurz v izobraževanju. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 112
4 Zaključek
Trg na raziskovalnem področju ima tudi določene pomanjkljivosti,
saj smo se iz številnih diskusij lahko prepričali, da tudi tu vlada kli-
entelizem, vnaprejšnje dogovarjanje, tako pri podjetjih v državni lasti,
kakor tudi pri razpisih ministrstev in agencij. Seveda se takšni dogo-
vori izvajajo v ozadju, kot zadnji razkriti odmevnejši primer pa lahko
poleg že navedenih v besedilu, navedemo odpoved pogodbe z razpisa
šolskega ministrstva, kjer so bile ugotovljene družinskih, poslovne, iz-
obraževalne in krajevne povezave izbranih izvajalcev in članov razpisne
komisije. Razpis v vrednosti 2,4 milijona evrov je bil objavljen sredi po-
letnih dopustov, minister Lukšič je v odpovedi našteval »večje število
nepravilnosti«, »kršitve pogodbe«, »plačani stroški, ki niso nastali, in
storitve, ki niso bile opravljene«, »kršili ste temeljna načela javnega na-
ročanja«, »lahko bi namenili 35-krat manj sredstev, kot je bilo dejansko
porabljenih« ali »kršitve zakona ste vztrajno ponavljali« (Kajzer 2012).
Takšen način razdeljevanja javnega in evropskega denarja je res tran-
sparenten in norčevanje iz vseh drugih akterjev, ki se prijavljajo na po-
dobne razpise. Zastavlja pa se tudi vprašanje, koliko javnih razpisov v
Republiki Sloveniji skriva podobne zgodbe, ob vse očitnejšem pisanju
razpisov na kožo določenim akterjem. Sploh še ob dejstvu, da se je za-
radi pomanjkanja sredstev na ministrstvih število razpisov za razisko-
valne projekte v zadnjih treh letih drastično zmanjšalo. Težavo pri pri-
dobivanju evropskih projektov pogosto predstavlja zahtevanih 15–25
lastnega deleža namenjenega sofinanciranju, za katerega velikokrat ni
sredstev in se včasih ustanove zatekajo celo k najemanju posojil ali pa se
projektu enostavno odpovejo, če niso najbolj likvidne. Naslednja mož-
nost financiranja je sodelovanje z gospodarstvom, ki pa je pogosto v teh
kriznih razmerah zgolj simbolično. Z redkimi izjemami seveda, kot je
opisani primer sodelovanja z državnimi podjetji, katerega glavni igralec
je državni sekretar na ministrvu za visoko šolstvo in njegova matična
zasebna institucija.
Prav gotovo najdemo najbolj očitne posledice marketizacije v z da,
tudi zaradi specifičnosti in fleksibilnosti tamkajšnjega visokošolskega
sektorja. A tudi v Evropski uniji in Sloveniji se marketizacija in vzpore-
dni procesi dogajajo, pravzaprav so v polnem teku. Tradicionalne uni-
verze se morajo spopadati z novimi razmerami, se prilagajati, iskati
kompromise in nove poti. Državno lastništvo ter javno poslanstvo, ka-
terega nosilke so bile in so še vedno, jih v določeni meri zavira pri vstopu
na tekmovalni trg in morda se bo izkazalo kot že velikokrat prej, da je ta
zaviralni moment morda celo srečna okoliščina. Družbene pogodbe, ki
110
Trg na raziskovalnem področju ima tudi določene pomanjkljivosti,
saj smo se iz številnih diskusij lahko prepričali, da tudi tu vlada kli-
entelizem, vnaprejšnje dogovarjanje, tako pri podjetjih v državni lasti,
kakor tudi pri razpisih ministrstev in agencij. Seveda se takšni dogo-
vori izvajajo v ozadju, kot zadnji razkriti odmevnejši primer pa lahko
poleg že navedenih v besedilu, navedemo odpoved pogodbe z razpisa
šolskega ministrstva, kjer so bile ugotovljene družinskih, poslovne, iz-
obraževalne in krajevne povezave izbranih izvajalcev in članov razpisne
komisije. Razpis v vrednosti 2,4 milijona evrov je bil objavljen sredi po-
letnih dopustov, minister Lukšič je v odpovedi našteval »večje število
nepravilnosti«, »kršitve pogodbe«, »plačani stroški, ki niso nastali, in
storitve, ki niso bile opravljene«, »kršili ste temeljna načela javnega na-
ročanja«, »lahko bi namenili 35-krat manj sredstev, kot je bilo dejansko
porabljenih« ali »kršitve zakona ste vztrajno ponavljali« (Kajzer 2012).
Takšen način razdeljevanja javnega in evropskega denarja je res tran-
sparenten in norčevanje iz vseh drugih akterjev, ki se prijavljajo na po-
dobne razpise. Zastavlja pa se tudi vprašanje, koliko javnih razpisov v
Republiki Sloveniji skriva podobne zgodbe, ob vse očitnejšem pisanju
razpisov na kožo določenim akterjem. Sploh še ob dejstvu, da se je za-
radi pomanjkanja sredstev na ministrstvih število razpisov za razisko-
valne projekte v zadnjih treh letih drastično zmanjšalo. Težavo pri pri-
dobivanju evropskih projektov pogosto predstavlja zahtevanih 15–25
lastnega deleža namenjenega sofinanciranju, za katerega velikokrat ni
sredstev in se včasih ustanove zatekajo celo k najemanju posojil ali pa se
projektu enostavno odpovejo, če niso najbolj likvidne. Naslednja mož-
nost financiranja je sodelovanje z gospodarstvom, ki pa je pogosto v teh
kriznih razmerah zgolj simbolično. Z redkimi izjemami seveda, kot je
opisani primer sodelovanja z državnimi podjetji, katerega glavni igralec
je državni sekretar na ministrvu za visoko šolstvo in njegova matična
zasebna institucija.
Prav gotovo najdemo najbolj očitne posledice marketizacije v z da,
tudi zaradi specifičnosti in fleksibilnosti tamkajšnjega visokošolskega
sektorja. A tudi v Evropski uniji in Sloveniji se marketizacija in vzpore-
dni procesi dogajajo, pravzaprav so v polnem teku. Tradicionalne uni-
verze se morajo spopadati z novimi razmerami, se prilagajati, iskati
kompromise in nove poti. Državno lastništvo ter javno poslanstvo, ka-
terega nosilke so bile in so še vedno, jih v določeni meri zavira pri vstopu
na tekmovalni trg in morda se bo izkazalo kot že velikokrat prej, da je ta
zaviralni moment morda celo srečna okoliščina. Družbene pogodbe, ki
110
