Page 119 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 119
»intimni glasbeni večeri« (1923–1926) ...
klavirske miniature ali Dvořákova komorna glasba, je zavzemal najmanjši
del celega repertoarja. Lahko bi celo rekli, da je bila ta glasba vključena ver-
jetno tudi zato, da lahko poslušalci uživajo v njim znani glasbi in da se od-
počijejo od prevladajoče sodobne glasbe.
Jim Samson v svoji knjigi Music in the Balkans piše, da je leta 1918 Glas-
beni zavod preživel krizo, in da so njegovi Intimni glasbeni večeri imeli za
cilj »promocijo jugoslovanske glasbe«.3 Moramo sprejeti tedanji izraz »ju-
goslovanski«, čeprav je bil izraz »domača glasba« tudi pogosto rabljen za
hrvaške, srbske in slovenske skladbe. Od 148 koncertov jih je 27 imelo pov-
sem domači repertoar, kar je 18 %. Ob tem je bilo 17 koncertov domače glas-
be kombiniranih z evropsko. Sodeč po informaciji na programih, je imelo
svoje praizvedbe v tem ciklusu 11 skladb hrvaških skladateljev.
V spremljanju sodobnih tokov glasbe Intimni glasbeni večeri nimajo
konkurence v dotedanjem glasbenem življenju Zagreba. Hrvaški glasbeni
zavod je zagrebškemu občinstvu prvi predstavil skladbe najbolj pomemb-
nih skladateljev 20. stoletja, kot sta Schönberg ali Bartók. Organizator Ar-
tur Schneider je imel smisel za sodobno glasbo, saj je bil od leta 1925 do 1932
tudi tajnik jugoslovanske sekcije Mednarodnega društva za sodobno glas-
bo (ISCM). Ko je Schneider poročal o teh ciklusih na skupščini ISCM-a v
Zürichu, je skupščina sprejela sklep, da je »Glasbeni zavod verjetno edina
institucija v Evropi, ki promovira sodobno glasbo v takšni meri kljub fi-
nančnim težavam«.4
Seznam vseh skladb kaže, da je bilo zastopanih 143 še živečih sklada-
teljev, od najstarejšega, švicarskega skladatelja Friedricha Hegarja, rojenega
leta 1841 (tedaj 80-letnika) do najmlajšega, hrvaškega skladatelja Borisa Pa-
pandopula, rojenega 1906. V odnosu do vseh skladateljev je to okrog 70 %.
Zemljepisno gledano so bili zastopani vsi najbolj pomembni evropski glas-
beni narodi, pa tudi»nestandardni«, kot so Nizozemci, namreč, pred 90 leti
smo imeli v Zagrebu večer tedaj sodobne nizozemske glasbe. Od tujih je
bilo največ čeških skladateljev, predvsem pa skladb Vítězslava Nováka, či-
gar študenti so bili tudi nekateri tedaj vodilni hrvaški skladatelji, kot sta
Antun Dobronić in Josip Štolcer Slavenski.
3 »Designed to promote Yugoslav music«, Jim Samson, Music in the Balkans (Leiden,
Boston: Brill, 2013), 339.
4 »[D]a je HGZ zacijelo jedina evropska muzička ustanova koja bez obzira na materi-
jalne žrtva propagira u tolikoj obilnoj mjeri savremenu muzičku tvorbu«, cit. v: La-
dislav Šaban, 150 godina Hrvatskog glazbenog zavoda (Zagreb: Hrvatski glazbeni za-
vod, 1982), 120–121.
117
klavirske miniature ali Dvořákova komorna glasba, je zavzemal najmanjši
del celega repertoarja. Lahko bi celo rekli, da je bila ta glasba vključena ver-
jetno tudi zato, da lahko poslušalci uživajo v njim znani glasbi in da se od-
počijejo od prevladajoče sodobne glasbe.
Jim Samson v svoji knjigi Music in the Balkans piše, da je leta 1918 Glas-
beni zavod preživel krizo, in da so njegovi Intimni glasbeni večeri imeli za
cilj »promocijo jugoslovanske glasbe«.3 Moramo sprejeti tedanji izraz »ju-
goslovanski«, čeprav je bil izraz »domača glasba« tudi pogosto rabljen za
hrvaške, srbske in slovenske skladbe. Od 148 koncertov jih je 27 imelo pov-
sem domači repertoar, kar je 18 %. Ob tem je bilo 17 koncertov domače glas-
be kombiniranih z evropsko. Sodeč po informaciji na programih, je imelo
svoje praizvedbe v tem ciklusu 11 skladb hrvaških skladateljev.
V spremljanju sodobnih tokov glasbe Intimni glasbeni večeri nimajo
konkurence v dotedanjem glasbenem življenju Zagreba. Hrvaški glasbeni
zavod je zagrebškemu občinstvu prvi predstavil skladbe najbolj pomemb-
nih skladateljev 20. stoletja, kot sta Schönberg ali Bartók. Organizator Ar-
tur Schneider je imel smisel za sodobno glasbo, saj je bil od leta 1925 do 1932
tudi tajnik jugoslovanske sekcije Mednarodnega društva za sodobno glas-
bo (ISCM). Ko je Schneider poročal o teh ciklusih na skupščini ISCM-a v
Zürichu, je skupščina sprejela sklep, da je »Glasbeni zavod verjetno edina
institucija v Evropi, ki promovira sodobno glasbo v takšni meri kljub fi-
nančnim težavam«.4
Seznam vseh skladb kaže, da je bilo zastopanih 143 še živečih sklada-
teljev, od najstarejšega, švicarskega skladatelja Friedricha Hegarja, rojenega
leta 1841 (tedaj 80-letnika) do najmlajšega, hrvaškega skladatelja Borisa Pa-
pandopula, rojenega 1906. V odnosu do vseh skladateljev je to okrog 70 %.
Zemljepisno gledano so bili zastopani vsi najbolj pomembni evropski glas-
beni narodi, pa tudi»nestandardni«, kot so Nizozemci, namreč, pred 90 leti
smo imeli v Zagrebu večer tedaj sodobne nizozemske glasbe. Od tujih je
bilo največ čeških skladateljev, predvsem pa skladb Vítězslava Nováka, či-
gar študenti so bili tudi nekateri tedaj vodilni hrvaški skladatelji, kot sta
Antun Dobronić in Josip Štolcer Slavenski.
3 »Designed to promote Yugoslav music«, Jim Samson, Music in the Balkans (Leiden,
Boston: Brill, 2013), 339.
4 »[D]a je HGZ zacijelo jedina evropska muzička ustanova koja bez obzira na materi-
jalne žrtva propagira u tolikoj obilnoj mjeri savremenu muzičku tvorbu«, cit. v: La-
dislav Šaban, 150 godina Hrvatskog glazbenog zavoda (Zagreb: Hrvatski glazbeni za-
vod, 1982), 120–121.
117
