Page 122 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 122
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
Za organizacijo vsakotedenskega novega koncerta je moral Artur Sch-
neider najti dodatno finančno podporo. Posrečilo se mu je pridobiti po-
moč od zagrebškega Francoskega inštituta, odprtega leta 1922. Že januarja
naslednje leto piše na enem izmed koncertnih programov, da je Franco-
ski inštitut pomagal pri nabavljanju partitur Gabriela Fauréja, tedaj še ži-
vega starega mojstra. Drugi je vir bila založba Chester iz Londona, ki je te-
daj objavljala skladbe Stravinskega, de Falle, Poulenca in že omenjenega
Lorda Bernersa. Kot zahvalo za note, ki jih je dobil od založbe, je Schnei-
der večkrat objavil v koncertnih programih oglas za The Chesterian, glas-
beni časopis hiše Chester.
Programi za Intimne glasbene večere so zaradi objavljenih portretov
glasbenikov (fotografije in slike) med drugim tudi dragocen vir za glasbeno
ikonografijo. Kot piše Schneider v enem od poročil, je bilo v sezoni 1923/24
v programih objavljeno kar 144 strani teksta. Verzi so bili vedno objavlje-
ni v originalnem jeziku, celo v originalni pisavi (npr. v ruski cirilici). Zani-
mivo je, da nemške pesmi niso bile nikoli prevedene, verjetno zaradi dolge
tradicije nemškega jezika v Zagrebu in predpostavke, da koncertno občin-
stvo razume nemščino.
In na koncu, če imamo danes te cikluse za ponos Glasbenega zavoda,
a je bilo tako tudi v Schneiderjevem času? Seveda ne, saj sodobne glasbe ni
bilo lahko »udomačiti« v Zagrebu. Napadi na Schneiderja v časopisih so šli
celo tako daleč, da je on vodstvu Zavoda na koncu leta 1923 ponudil svoj od-
stop. K sreči je od vodstva dobil brezpogojno podporo in ciklusi so se lah-
ko nadaljevali.
Schneider je umrl leta 1946, na začetku povsem novega političnega in
kulturnega obdobja, ki je narekovalo drugačno umetnost. Sodobna glasba
je prodrla v Zagreb v večji meri šele leta 1961, ko se je začel znameniti festi-
val Muzički biennale Zagreb. Tedaj, leta 1963, Stravinski ni prišel v Zagreb
kot prijatelj para Strozzi-Pečić, ampak kot živa legenda.
Za zaključek vprašanje: Kako je institucija, kot je bil Glasbeni zavod,
kritizirana že od 1860-ih letih naprej, da je zastarelih nazorov in proger-
mansko usmerjena ter premalo narodno zavedna, naenkrat postala tako na-
predna, odprta za nacionalno in sodobno glasbo? To je bila seveda tudi pos-
ledica vzdušja po prvi svetovni vojni, pa tudi v samem Glasbenem zavodu,
kjer je predsednik postal Robert Siebenschein, oče Dragana Plamenca, mla-
dega ekspresionističnega skladatelja in kasneje svetovno znanega muziko-
loga. Plamenac je leta 1935 priredil prvi koncert hrvaške renesančne in ba-
ročne glasbe, s čimerje odprl še ena vrata, tista v zgodovino hrvaške glasbe.
120
Za organizacijo vsakotedenskega novega koncerta je moral Artur Sch-
neider najti dodatno finančno podporo. Posrečilo se mu je pridobiti po-
moč od zagrebškega Francoskega inštituta, odprtega leta 1922. Že januarja
naslednje leto piše na enem izmed koncertnih programov, da je Franco-
ski inštitut pomagal pri nabavljanju partitur Gabriela Fauréja, tedaj še ži-
vega starega mojstra. Drugi je vir bila založba Chester iz Londona, ki je te-
daj objavljala skladbe Stravinskega, de Falle, Poulenca in že omenjenega
Lorda Bernersa. Kot zahvalo za note, ki jih je dobil od založbe, je Schnei-
der večkrat objavil v koncertnih programih oglas za The Chesterian, glas-
beni časopis hiše Chester.
Programi za Intimne glasbene večere so zaradi objavljenih portretov
glasbenikov (fotografije in slike) med drugim tudi dragocen vir za glasbeno
ikonografijo. Kot piše Schneider v enem od poročil, je bilo v sezoni 1923/24
v programih objavljeno kar 144 strani teksta. Verzi so bili vedno objavlje-
ni v originalnem jeziku, celo v originalni pisavi (npr. v ruski cirilici). Zani-
mivo je, da nemške pesmi niso bile nikoli prevedene, verjetno zaradi dolge
tradicije nemškega jezika v Zagrebu in predpostavke, da koncertno občin-
stvo razume nemščino.
In na koncu, če imamo danes te cikluse za ponos Glasbenega zavoda,
a je bilo tako tudi v Schneiderjevem času? Seveda ne, saj sodobne glasbe ni
bilo lahko »udomačiti« v Zagrebu. Napadi na Schneiderja v časopisih so šli
celo tako daleč, da je on vodstvu Zavoda na koncu leta 1923 ponudil svoj od-
stop. K sreči je od vodstva dobil brezpogojno podporo in ciklusi so se lah-
ko nadaljevali.
Schneider je umrl leta 1946, na začetku povsem novega političnega in
kulturnega obdobja, ki je narekovalo drugačno umetnost. Sodobna glasba
je prodrla v Zagreb v večji meri šele leta 1961, ko se je začel znameniti festi-
val Muzički biennale Zagreb. Tedaj, leta 1963, Stravinski ni prišel v Zagreb
kot prijatelj para Strozzi-Pečić, ampak kot živa legenda.
Za zaključek vprašanje: Kako je institucija, kot je bil Glasbeni zavod,
kritizirana že od 1860-ih letih naprej, da je zastarelih nazorov in proger-
mansko usmerjena ter premalo narodno zavedna, naenkrat postala tako na-
predna, odprta za nacionalno in sodobno glasbo? To je bila seveda tudi pos-
ledica vzdušja po prvi svetovni vojni, pa tudi v samem Glasbenem zavodu,
kjer je predsednik postal Robert Siebenschein, oče Dragana Plamenca, mla-
dega ekspresionističnega skladatelja in kasneje svetovno znanega muziko-
loga. Plamenac je leta 1935 priredil prvi koncert hrvaške renesančne in ba-
ročne glasbe, s čimerje odprl še ena vrata, tista v zgodovino hrvaške glasbe.
120
