Page 120 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 120
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
Ob že omenjenih Bartóku in Schönbergu so bili zastopani, med dru-
gimi tudi:
– angleški skladatelj Arthur Bliss, v svoji zgodnji fazi, ko je sledil
Stravinskemu in Schönbergu;
– močno zastopana je bila skupina italijanskih skladateljev:
M alipiero, Casella, Castelnuovo-Tedesco;
– mladi Hindemith, ki je v začetku 1920-ih let tudi nastopal v Za-
grebu s svojim Amar-Hindemith kvartetom;
– Satie, Ibert in dva iz skupine »šestih«: Milhaud in Poulenc.
Skladatelj Eugene Goossens je pomemben, ker je kot dirigent s svojim
orkestrom po letu 1921 v Londonu predstavil skladbe Milhauda, Poulenca
in Schönberga. Wilhelm Grosz, avstrijski skladatelj in pianist, je nastopal v
Zagrebu leta 1926, in igral svoje skladbe, deset let kasneje pa je kot židovski
emigrant v Angliji komponiral šlager Harbour Lights. Posebej je zanimivo,
da je bila že leto dni po nastanku v Zagrebu igrana skladba Jazz o Danielu
ameriškega skladatelja Louisa Gruenberga, pisana v njegovem t. i. »ameri-
škem stilu«, navdahnjenem z jazzom.
Če se vrnemo na kriterij »domači« skladatelji in ga kombiniramo s
»sodobni«, dobimo naslednje: od treh največjih narodov tedanje države,
Kraljevine S.H.S., je bilo seveda največ hrvaških skladateljev, 26, srbskih je
bilo sedem, slovenskih pa osem: Emil Adamič, Oskar Dev, Franc Kimovec,
Marij Kogoj, Anton Lajovic, Josip Pavčič, Janko Ravnik in Lucijan Marija
Škerjanc. Slednji so bili tedaj – med letoma 1922 in 1924 – večinoma pred-
stavniki srednje generacije, najmlajši pa je bil Škerjanc. Njihove skladbe so
bili predvsem zbori in samospevi, ter en godalni kvartet. Nekatere skladbe
Kogoja, Ravnika in Škerjanca so bile tedaj relativno nove, stare komaj nekaj
let ali objavljene le nekaj let pred izvedbo na koncertih v Zagrebu.
In kako je bilo s sodobno hrvaško glasbo tistega časa? Seznam kaže,
da je Schneider sledil tedanjemu trendu t. i. nacionalnega stila, kar se kaže
predvsem v velikem številu skladb vodilnega skladatelja tega stila, Antu-
na Dobronića. Občinstvu so se predstavili tudi tedaj najmlajši skladatelji, v
svojih 20-ih letih: Zlatko Grgošević, Rudolf Matz, Boris Papandopulo, Mla-
den Pozajić in Marko Tajčević. Njihov profesor kompozicije Blagoje Bersa,
najbolj pomemben predstavnik moderne na Hrvaškem, je bil v celotnem
obdobju predstavljen le z eno skladbo. Imeli so ga pač za »obstranca« in ek-
lektika, daleč od najbolj aktualne nacionalne smeri. Res je, da ni bila vsa hr-
vaška glasba pisana v nacionalnem stilu, najboljši primer so skladbe mlade-
118
Ob že omenjenih Bartóku in Schönbergu so bili zastopani, med dru-
gimi tudi:
– angleški skladatelj Arthur Bliss, v svoji zgodnji fazi, ko je sledil
Stravinskemu in Schönbergu;
– močno zastopana je bila skupina italijanskih skladateljev:
M alipiero, Casella, Castelnuovo-Tedesco;
– mladi Hindemith, ki je v začetku 1920-ih let tudi nastopal v Za-
grebu s svojim Amar-Hindemith kvartetom;
– Satie, Ibert in dva iz skupine »šestih«: Milhaud in Poulenc.
Skladatelj Eugene Goossens je pomemben, ker je kot dirigent s svojim
orkestrom po letu 1921 v Londonu predstavil skladbe Milhauda, Poulenca
in Schönberga. Wilhelm Grosz, avstrijski skladatelj in pianist, je nastopal v
Zagrebu leta 1926, in igral svoje skladbe, deset let kasneje pa je kot židovski
emigrant v Angliji komponiral šlager Harbour Lights. Posebej je zanimivo,
da je bila že leto dni po nastanku v Zagrebu igrana skladba Jazz o Danielu
ameriškega skladatelja Louisa Gruenberga, pisana v njegovem t. i. »ameri-
škem stilu«, navdahnjenem z jazzom.
Če se vrnemo na kriterij »domači« skladatelji in ga kombiniramo s
»sodobni«, dobimo naslednje: od treh največjih narodov tedanje države,
Kraljevine S.H.S., je bilo seveda največ hrvaških skladateljev, 26, srbskih je
bilo sedem, slovenskih pa osem: Emil Adamič, Oskar Dev, Franc Kimovec,
Marij Kogoj, Anton Lajovic, Josip Pavčič, Janko Ravnik in Lucijan Marija
Škerjanc. Slednji so bili tedaj – med letoma 1922 in 1924 – večinoma pred-
stavniki srednje generacije, najmlajši pa je bil Škerjanc. Njihove skladbe so
bili predvsem zbori in samospevi, ter en godalni kvartet. Nekatere skladbe
Kogoja, Ravnika in Škerjanca so bile tedaj relativno nove, stare komaj nekaj
let ali objavljene le nekaj let pred izvedbo na koncertih v Zagrebu.
In kako je bilo s sodobno hrvaško glasbo tistega časa? Seznam kaže,
da je Schneider sledil tedanjemu trendu t. i. nacionalnega stila, kar se kaže
predvsem v velikem številu skladb vodilnega skladatelja tega stila, Antu-
na Dobronića. Občinstvu so se predstavili tudi tedaj najmlajši skladatelji, v
svojih 20-ih letih: Zlatko Grgošević, Rudolf Matz, Boris Papandopulo, Mla-
den Pozajić in Marko Tajčević. Njihov profesor kompozicije Blagoje Bersa,
najbolj pomemben predstavnik moderne na Hrvaškem, je bil v celotnem
obdobju predstavljen le z eno skladbo. Imeli so ga pač za »obstranca« in ek-
lektika, daleč od najbolj aktualne nacionalne smeri. Res je, da ni bila vsa hr-
vaška glasba pisana v nacionalnem stilu, najboljši primer so skladbe mlade-
118
