Page 155 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 155
anton dolinar kot doktorski študent guida adlerja
zadostna.« (Die Arbeit benotigt für eventuelle Veröffentlichung (ruerthens
wert) der Stochbesserung und ergänzender Studien. Aber auch in dem gegen-
wärtigen Stadium ist sie als Dissertation vollgenügend.)
Profesor Robert Lach se je kot koreferent 25. junija 1927 skopo pridru-
žil Adlerjevi oceni.
Žal kljub Adlerjevemu priporočilu do natisa disertacije ni prišlo, samo
besedilo pa je bilo močno okrjeno širši javnosti dostopno le prek objave
omenjenega slovenskega prevoda in predelave uvodnega poglavja, posredno
pa so osrednje teze razprave prosevale še v nekaterih drugih avtorjevih
zapisih zlasti glasbeno-estetskega značaja. Poleg tega bi lahko sklepali, da
je seveda svoje ideje Dolinar posredoval javnosti tudi prek številnih drugih
javnih nastopov, zlasti v okviru novoustanovljenega Radija Ljubljana, v
delo katerega se je aktivneje vključeval.
Po disertaciji se je namreč Dolinar postal vse bolj viden del slovenske-
ga kulturnega življenja. Že kot kaplan v Tržiču, pred zagovorom disertacije,
se je udejstvoval na področju cerkvene glasbe in skrbel za vzgojo tudi du-
hovnikov. Ob duhovniški konferenci leta 1926 je tako pripravil
»referat o pomenu in stališču, ki ga zavzema glasba o cerkveni li-
turgiji, in o dolžnostih, ki jih ima duhovnik, kot vršilec liturgičnih
opravil do nje.«36
Istega leta je Dolinar postal tudi urednik glasbene revije Pevec. Mar-
ko Bajuk je o tem v svojem poročilu na Občnem zboru Pevske zveze leta
1926 zapisal: »Letos je prevzel uredništvo prvotno predsednik Dolinar. Ker
pa nam ga usoda ni hotela dati v Ljubljano, sem moral prevzeti odgovorno
uredništvo sam. Delila sva si delo tako, da je urejal on priloge, jaz pa list.«37
Z Markom Bajukom sta urejala tudi pesmarice Pevske zveze.
V istem obdobju je postal Dolinar predsednik Pevske zveze ter v tem
okviru pripravil nekaj predavanj z glasbeno-estetsko tematiko, s katero se
je intenzivneje ukvarjal tudi v času dunajskega študija muzikologije. Na
podlagi predavanj, ki jih je imel Dolinar na tečajih Pevske zveze leta 1926, je
nastal razmeroma obsežnejši članek v Pevcu38, ki ob še nekaterih drugih za-
pisih39 estetskega značaja po svoji tehtnosti nedvomno izstopa.
36 Anton Dolinar, »Tržič«, Cerkveni glasbenik 49 (1926): 22.
37 Marko Bajuk, »Občni zbor Pevske zveze«, Pevec 6, 9–10 (1926): 51–52.
38 Anton Dolinar, »Donesek h glasbeni estetiki«, Pevec 6 (1926), 37–38, 49–51.
39 Anton Dolinar, »Donesek h glasbeni kritiki«, Cerkveni glasbenik 48, 11–12 (1925):
125–129.
153
zadostna.« (Die Arbeit benotigt für eventuelle Veröffentlichung (ruerthens
wert) der Stochbesserung und ergänzender Studien. Aber auch in dem gegen-
wärtigen Stadium ist sie als Dissertation vollgenügend.)
Profesor Robert Lach se je kot koreferent 25. junija 1927 skopo pridru-
žil Adlerjevi oceni.
Žal kljub Adlerjevemu priporočilu do natisa disertacije ni prišlo, samo
besedilo pa je bilo močno okrjeno širši javnosti dostopno le prek objave
omenjenega slovenskega prevoda in predelave uvodnega poglavja, posredno
pa so osrednje teze razprave prosevale še v nekaterih drugih avtorjevih
zapisih zlasti glasbeno-estetskega značaja. Poleg tega bi lahko sklepali, da
je seveda svoje ideje Dolinar posredoval javnosti tudi prek številnih drugih
javnih nastopov, zlasti v okviru novoustanovljenega Radija Ljubljana, v
delo katerega se je aktivneje vključeval.
Po disertaciji se je namreč Dolinar postal vse bolj viden del slovenske-
ga kulturnega življenja. Že kot kaplan v Tržiču, pred zagovorom disertacije,
se je udejstvoval na področju cerkvene glasbe in skrbel za vzgojo tudi du-
hovnikov. Ob duhovniški konferenci leta 1926 je tako pripravil
»referat o pomenu in stališču, ki ga zavzema glasba o cerkveni li-
turgiji, in o dolžnostih, ki jih ima duhovnik, kot vršilec liturgičnih
opravil do nje.«36
Istega leta je Dolinar postal tudi urednik glasbene revije Pevec. Mar-
ko Bajuk je o tem v svojem poročilu na Občnem zboru Pevske zveze leta
1926 zapisal: »Letos je prevzel uredništvo prvotno predsednik Dolinar. Ker
pa nam ga usoda ni hotela dati v Ljubljano, sem moral prevzeti odgovorno
uredništvo sam. Delila sva si delo tako, da je urejal on priloge, jaz pa list.«37
Z Markom Bajukom sta urejala tudi pesmarice Pevske zveze.
V istem obdobju je postal Dolinar predsednik Pevske zveze ter v tem
okviru pripravil nekaj predavanj z glasbeno-estetsko tematiko, s katero se
je intenzivneje ukvarjal tudi v času dunajskega študija muzikologije. Na
podlagi predavanj, ki jih je imel Dolinar na tečajih Pevske zveze leta 1926, je
nastal razmeroma obsežnejši članek v Pevcu38, ki ob še nekaterih drugih za-
pisih39 estetskega značaja po svoji tehtnosti nedvomno izstopa.
36 Anton Dolinar, »Tržič«, Cerkveni glasbenik 49 (1926): 22.
37 Marko Bajuk, »Občni zbor Pevske zveze«, Pevec 6, 9–10 (1926): 51–52.
38 Anton Dolinar, »Donesek h glasbeni estetiki«, Pevec 6 (1926), 37–38, 49–51.
39 Anton Dolinar, »Donesek h glasbeni kritiki«, Cerkveni glasbenik 48, 11–12 (1925):
125–129.
153
