Page 151 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 151
anton dolinar kot doktorski študent guida adlerja
isti razvojni proces se v živem organizmu glasbene umetnosti javlja
in ponavlja vedno znova.«26
Dolinar predstavi tudi ključen problem disertacije, ki je v razumeva-
nju preobrazbe cerkvenih tonovskih načinov pri njihovi rabi v obdobju vo-
kalne polifonije ter nato njihovo preoblikovanje v dur-molovsko tonaliteto.
Kot glavno avtoriteto na področju korala izpostavlja Dolinar v svoji di-
sertaciji zlasti Petra Wagnerja, ki ga k svoji zgodovini pritegne tudi Alder.
Poleg tega izpostavlja še Petra Mortimerja, A. Oberländerja in Jurija Arnol-
da (1811–1898) – zlasti slednji je bil za Dolinarja razumljivo posebno zani-
miv kot ruski muzikolog, ki se je s svojim pisanjem, odmevnim tudi na za-
hodu, ukvarjal obsežno z vplivom cerkvenih tonovskih načinov na rusko
cerkveno glasbo.
Prav tako Dolinar pogosto vpleta navedke Weinmanna, pa tudi neka-
terih svojih učiteljev – poleg Adlerja zlasti Alfreda Orla.
Dolinar v članku navaja za slovensko bralstvo zanimivo in v veli-
ki meri bržkone manj znano muzikološko literaturo in izpostavlja ključ-
ne publikacije s tega področja, tudi Adlerjeve, ki jim v okviru izvirne di-
sertacije sicer razumljivo ne namenja tako izrazito poudarjenega prostora
in širše razlage. Prav tako za slovensko bralstvo nekoliko razširi odlomek,
v katerem splošen prikaz razvoja cecilijanskega gibanja dopolni z vpogle-
dom v slovenske razmere. Dejansko se Dolinar cecilijanskemu gibanju in
njegovi zgodovini v slovenski verziji teksta daleč izčrpneje posveti kot v
nemškem izvirniku, kar kaže na to, kako je svoje besedilo v nadaljevanju
vse bolj izrazito oblikoval po meri slovenskega bralca, tudi če se je tako
povsem oddaljil od nemške predloge. Zdi se, kot da bi se s tem Dolinar
delno poklonil okviru svoje objave znotraj Cerkvenega glasbenika kot pu-
blikacije slovenskega Cecilijinega društva, posredno pa je morda tudi reagi-
ral na razpravo z naslovom »Zgodovina cerkvene glasbe« J. Mantuanija, ki
ga je uredništvo Cerkvenega glasbenika objavljalo v nadaljevanjih vzpored-
no z Dolinarjevim besedilom, sam Dolinar pa ga je po Mantuanijevi smrti
z naslovom »Zgodovina katoliške cerkvene glasbe« tudi nadaljeval. Pozneje
je razprava izšla tudi v obliki separata.27
V slovenski verziji Dolinar tudi ni označil nekaterih virov svojih na-
vedkov (tako že takoj na začetku citat P. Wagnerja). Poleg tega se je ne-
koliko nerodno v slovenskem prevodu celo skliceval na nadaljevanje svo-
26 Prav tam, 2.
27 Josip Mantuani in Anton Dolinar, Zgodovina katoliške cerkvene glasbe (Ljubljana:
Cecilijino društvo, 1938).
149
isti razvojni proces se v živem organizmu glasbene umetnosti javlja
in ponavlja vedno znova.«26
Dolinar predstavi tudi ključen problem disertacije, ki je v razumeva-
nju preobrazbe cerkvenih tonovskih načinov pri njihovi rabi v obdobju vo-
kalne polifonije ter nato njihovo preoblikovanje v dur-molovsko tonaliteto.
Kot glavno avtoriteto na področju korala izpostavlja Dolinar v svoji di-
sertaciji zlasti Petra Wagnerja, ki ga k svoji zgodovini pritegne tudi Alder.
Poleg tega izpostavlja še Petra Mortimerja, A. Oberländerja in Jurija Arnol-
da (1811–1898) – zlasti slednji je bil za Dolinarja razumljivo posebno zani-
miv kot ruski muzikolog, ki se je s svojim pisanjem, odmevnim tudi na za-
hodu, ukvarjal obsežno z vplivom cerkvenih tonovskih načinov na rusko
cerkveno glasbo.
Prav tako Dolinar pogosto vpleta navedke Weinmanna, pa tudi neka-
terih svojih učiteljev – poleg Adlerja zlasti Alfreda Orla.
Dolinar v članku navaja za slovensko bralstvo zanimivo in v veli-
ki meri bržkone manj znano muzikološko literaturo in izpostavlja ključ-
ne publikacije s tega področja, tudi Adlerjeve, ki jim v okviru izvirne di-
sertacije sicer razumljivo ne namenja tako izrazito poudarjenega prostora
in širše razlage. Prav tako za slovensko bralstvo nekoliko razširi odlomek,
v katerem splošen prikaz razvoja cecilijanskega gibanja dopolni z vpogle-
dom v slovenske razmere. Dejansko se Dolinar cecilijanskemu gibanju in
njegovi zgodovini v slovenski verziji teksta daleč izčrpneje posveti kot v
nemškem izvirniku, kar kaže na to, kako je svoje besedilo v nadaljevanju
vse bolj izrazito oblikoval po meri slovenskega bralca, tudi če se je tako
povsem oddaljil od nemške predloge. Zdi se, kot da bi se s tem Dolinar
delno poklonil okviru svoje objave znotraj Cerkvenega glasbenika kot pu-
blikacije slovenskega Cecilijinega društva, posredno pa je morda tudi reagi-
ral na razpravo z naslovom »Zgodovina cerkvene glasbe« J. Mantuanija, ki
ga je uredništvo Cerkvenega glasbenika objavljalo v nadaljevanjih vzpored-
no z Dolinarjevim besedilom, sam Dolinar pa ga je po Mantuanijevi smrti
z naslovom »Zgodovina katoliške cerkvene glasbe« tudi nadaljeval. Pozneje
je razprava izšla tudi v obliki separata.27
V slovenski verziji Dolinar tudi ni označil nekaterih virov svojih na-
vedkov (tako že takoj na začetku citat P. Wagnerja). Poleg tega se je ne-
koliko nerodno v slovenskem prevodu celo skliceval na nadaljevanje svo-
26 Prav tam, 2.
27 Josip Mantuani in Anton Dolinar, Zgodovina katoliške cerkvene glasbe (Ljubljana:
Cecilijino društvo, 1938).
149
