Page 150 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 150
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
da k svoji disertaciji z uvodno pripombo: »Oficialni naslov se glasi: Die me-
hrstimmige Behandlung der Kirchtöne bei Palestrina.«24
V Dolinarjevi razpravi se splošna obravnava glasbene preteklosti pre-
pleta z glasbeno estetiko, ta pa s filozofijo zgodovine. Vse to smo lahko
zaslutili ne nazadnje tudi iz izbora vpisanih predavanj na dunajski univer-
zi. Čeprav gre torej za značilno zgodovinsko temo, jo avtor osvetljuje v luči
sodobnih glasbeno-estetskih poudarkov.
Tako tudi stare cerkvene tonovske načine kot osrednji predmet svojega
preučevanja razume in razlaga v kontekstu glasbe svojega časa.
V osnovi se Dolinar osredotoča na tonovske načine in njihovo mesto
zlasti v kontekstu prehoda iz 16. v 17. stoletje:
»Če bi celotni tonski sistem primerjali solnčnemu žarišču, bi
mogli cerkvene tone –, ki so iz tega žarišča izhajali in v njem
svojo eksistenčno upravičenost dobivali – prispodabljati žarkom
iz tega centra se porajajočim: in ravno za te (cerkvene tone)
pomeni čas okrog l. 1600. naravnost dobo za obstanek, prav za
prav neke vrste revolucionarno dobo. Omenjeni cerkveni toni, ki
so bili v rabi v dobi vokalne polifonije, tvorijo v celotnem razvoju
oblikovnega muzikalnega materiala važen člen in ta razvoj sega
daleč nazaj. Neposredno se naslanjajo nazaj na tonovske načine
koralnega enoglasja; ti so pa zopet po imenu in tudi stvarno v
sorodu z antičnimi tonskimi sistemi, katere sta pa grški in pozneje
latinski srednji vek tako preoblikovala, da so dobili v koralu novo,
njegovemu bistvu primerno izklesanost in uravnanost.«25
Zgodovinski pogled pa obrne na sočasne razmere:
»In isti boj, ki je bil začetkom 17. stoletja napovedan sistemu cerkve-
nih tonov, velja že nekaj desetletij sem obema: duru in molu. Za
dobo raznih –izmov (impresionizma, ekspresionizma, futurizma)
se zdita oba – dur in mol – prešibka, da bi mogla povsem zadovo-
ljiti vsej skali notranjega občutenja novodobnega človeka. In stalno
so vedno bolj pogostni glasovi, ki podirajo temelje durmolski hepta-
toniki in napovedujejo celotonski, četrttonski, atonalni itd. sistem:
24 Anton Dolinar, »Iz uvoda k razpravi: Cerkveni toni v večglasju«, Cerkveni glasbenik
53 (1930): 1–3, 33–35, 65–68, 97–100, 129–133, 169–172.
25 Dolinar, »Iz uvoda k razpravi: Cerkveni toni v večglasju«, 1.
148
da k svoji disertaciji z uvodno pripombo: »Oficialni naslov se glasi: Die me-
hrstimmige Behandlung der Kirchtöne bei Palestrina.«24
V Dolinarjevi razpravi se splošna obravnava glasbene preteklosti pre-
pleta z glasbeno estetiko, ta pa s filozofijo zgodovine. Vse to smo lahko
zaslutili ne nazadnje tudi iz izbora vpisanih predavanj na dunajski univer-
zi. Čeprav gre torej za značilno zgodovinsko temo, jo avtor osvetljuje v luči
sodobnih glasbeno-estetskih poudarkov.
Tako tudi stare cerkvene tonovske načine kot osrednji predmet svojega
preučevanja razume in razlaga v kontekstu glasbe svojega časa.
V osnovi se Dolinar osredotoča na tonovske načine in njihovo mesto
zlasti v kontekstu prehoda iz 16. v 17. stoletje:
»Če bi celotni tonski sistem primerjali solnčnemu žarišču, bi
mogli cerkvene tone –, ki so iz tega žarišča izhajali in v njem
svojo eksistenčno upravičenost dobivali – prispodabljati žarkom
iz tega centra se porajajočim: in ravno za te (cerkvene tone)
pomeni čas okrog l. 1600. naravnost dobo za obstanek, prav za
prav neke vrste revolucionarno dobo. Omenjeni cerkveni toni, ki
so bili v rabi v dobi vokalne polifonije, tvorijo v celotnem razvoju
oblikovnega muzikalnega materiala važen člen in ta razvoj sega
daleč nazaj. Neposredno se naslanjajo nazaj na tonovske načine
koralnega enoglasja; ti so pa zopet po imenu in tudi stvarno v
sorodu z antičnimi tonskimi sistemi, katere sta pa grški in pozneje
latinski srednji vek tako preoblikovala, da so dobili v koralu novo,
njegovemu bistvu primerno izklesanost in uravnanost.«25
Zgodovinski pogled pa obrne na sočasne razmere:
»In isti boj, ki je bil začetkom 17. stoletja napovedan sistemu cerkve-
nih tonov, velja že nekaj desetletij sem obema: duru in molu. Za
dobo raznih –izmov (impresionizma, ekspresionizma, futurizma)
se zdita oba – dur in mol – prešibka, da bi mogla povsem zadovo-
ljiti vsej skali notranjega občutenja novodobnega človeka. In stalno
so vedno bolj pogostni glasovi, ki podirajo temelje durmolski hepta-
toniki in napovedujejo celotonski, četrttonski, atonalni itd. sistem:
24 Anton Dolinar, »Iz uvoda k razpravi: Cerkveni toni v večglasju«, Cerkveni glasbenik
53 (1930): 1–3, 33–35, 65–68, 97–100, 129–133, 169–172.
25 Dolinar, »Iz uvoda k razpravi: Cerkveni toni v večglasju«, 1.
148
