Page 152 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 152
nova glasba v »novi« evropi med obema svetovnima vojnama
je disertacije (dobesedno denimo: »v drugem delu razprave motrimo …«28).
Tovrstno opozorilo, ki je v izvirniku razumljivo, saj gre za napotek na be-
sedilo, ki sledi predstavljenemu uvodu, v slovenski skrajšani verziji z zgolj
uvodnim poglavjem disertacije seveda nima pravega smisla.
Vsaj na začetku skrbno zastavljen prevod uvoda v disertacijo se v na-
daljevanju oddaljuje od svojega izvirnika in postaja samostojna razprava,
namenjena širšemu slovenskemu bralstvu in konkretnemu zgodovinske-
mu trenutku.
Avtor se tudi sicer že v samem uvodu v disertacijo oddaljuje od glav-
ne tematike, začrtane v njenem naslovu. Poleg omenjene obravnave ceci-
lijanizma se tako posveti tudi vprašanju »cerkvenosti« glasbe. Prav tako
razpravo zasnuje z mislijo na konkretne sodobne glasbeno-estetske dile-
me. Tako se ob koncu objavljene razprave znova vrne k izhodiščnim te-
zam in poudarja, kako sodobna glasba oživlja nekatere vidike, ki jih naka-
zuje »klasična a cappela glasba«29, kot to imenuje Dolinar: sproščen ritem,
ki se oddaljuje od »tiranije enakomernega taktovega ritma«30, in zavrača-
nje dur-molovske tonalitete, kar da v sodobni glasbi »kaže, da se vračamo
zopet na posodo k starim cerkvenim tonovim načinom, ko npr. med posa-
meznimi lestvicami ni bilo posebnih bistvenih ločitvenih znakov.«31 Ne gle-
de na vprašanje utemeljenosti njegovih postavk pa je soočanje zgodovinske
teme s premislekom in estetskim utemeljevanjem sočasne stvarnosti seve-
da še danes zanimivo.
Dolinar se je očitno že kot študent muzikologije navduševal nad temi
idejami, kot lahko razberemo tudi iz poročila o dunajski koncertni sezo-
ni, objavljenega leta 1924 v Slovencu. V izpostavljanju ruskih glasbenih del
in navduševanju zanje celo med dunajsko publiko, ki je bila sicer zlasti po
koncu svetovne vojne zadržana do nenemške ustvarjalnosti, vidi jasno iz-
ražen estetski normativ svojega časa, po katerem se je prelom dur-molo-
vskih okvirov dopolnjeval z iskanjem »neomadeževanih« tradicij:
»Razmeroma zelo veliko je bilo slišati letos ruskih glasbenih del.
Splošno dejstvo je, da zanimanje ravno za te proizvode zelo raste in
da se vedno povdarja, da je tam še polno nedvignjenih zakladom
zakopanih, ki bi bili zmožni doprinesti celotnemu toku prav mno-
go novih razvojnih možnosti. […] Poznejša dur in mol sta te sledo-
28 Dolinar, »Iz uvoda k razpravi«, 172.
29 Prav tam, 171.
30 Prav tam.
31 Prav tam, 172.
150
je disertacije (dobesedno denimo: »v drugem delu razprave motrimo …«28).
Tovrstno opozorilo, ki je v izvirniku razumljivo, saj gre za napotek na be-
sedilo, ki sledi predstavljenemu uvodu, v slovenski skrajšani verziji z zgolj
uvodnim poglavjem disertacije seveda nima pravega smisla.
Vsaj na začetku skrbno zastavljen prevod uvoda v disertacijo se v na-
daljevanju oddaljuje od svojega izvirnika in postaja samostojna razprava,
namenjena širšemu slovenskemu bralstvu in konkretnemu zgodovinske-
mu trenutku.
Avtor se tudi sicer že v samem uvodu v disertacijo oddaljuje od glav-
ne tematike, začrtane v njenem naslovu. Poleg omenjene obravnave ceci-
lijanizma se tako posveti tudi vprašanju »cerkvenosti« glasbe. Prav tako
razpravo zasnuje z mislijo na konkretne sodobne glasbeno-estetske dile-
me. Tako se ob koncu objavljene razprave znova vrne k izhodiščnim te-
zam in poudarja, kako sodobna glasba oživlja nekatere vidike, ki jih naka-
zuje »klasična a cappela glasba«29, kot to imenuje Dolinar: sproščen ritem,
ki se oddaljuje od »tiranije enakomernega taktovega ritma«30, in zavrača-
nje dur-molovske tonalitete, kar da v sodobni glasbi »kaže, da se vračamo
zopet na posodo k starim cerkvenim tonovim načinom, ko npr. med posa-
meznimi lestvicami ni bilo posebnih bistvenih ločitvenih znakov.«31 Ne gle-
de na vprašanje utemeljenosti njegovih postavk pa je soočanje zgodovinske
teme s premislekom in estetskim utemeljevanjem sočasne stvarnosti seve-
da še danes zanimivo.
Dolinar se je očitno že kot študent muzikologije navduševal nad temi
idejami, kot lahko razberemo tudi iz poročila o dunajski koncertni sezo-
ni, objavljenega leta 1924 v Slovencu. V izpostavljanju ruskih glasbenih del
in navduševanju zanje celo med dunajsko publiko, ki je bila sicer zlasti po
koncu svetovne vojne zadržana do nenemške ustvarjalnosti, vidi jasno iz-
ražen estetski normativ svojega časa, po katerem se je prelom dur-molo-
vskih okvirov dopolnjeval z iskanjem »neomadeževanih« tradicij:
»Razmeroma zelo veliko je bilo slišati letos ruskih glasbenih del.
Splošno dejstvo je, da zanimanje ravno za te proizvode zelo raste in
da se vedno povdarja, da je tam še polno nedvignjenih zakladom
zakopanih, ki bi bili zmožni doprinesti celotnemu toku prav mno-
go novih razvojnih možnosti. […] Poznejša dur in mol sta te sledo-
28 Dolinar, »Iz uvoda k razpravi«, 172.
29 Prav tam, 171.
30 Prav tam.
31 Prav tam, 172.
150
