Page 153 - Weiss, Jernej, ur. 2018. Nova glasba v “novi” Evropi med obema svetovnima vojnama ?? New Music in the “New” Europe Between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 2
P. 153
anton dolinar kot doktorski študent guida adlerja
ve popolnoma izbirsala, kar nikakor ne moremo kot posben [sic!]
napredek beležiti, če pomislimo, da je cilj današnjega časa zopet na
tem, da se izmota iz tega omejenega naročja, in nehote prihajajo
stari tonovi načini zopet do veljave – pri katerih sta dur in mol tudi
že obstojala (jonski aeolski tonov način), toda nista bila izključno
merodajna in se je poleg teh obeh nahajalo še več vmesnih stopenj
(frigični tonov način) med obema sklajnima poloma. Ta proces lo-
čitve v dur in mol se je izvršil koncem 17. stoletja, toda največji pov-
darek je dobil potem v 18. stol. pri dunajskih klasikih, osobito pri
Beethovnu. Vse kulture, ki so bile kolikor toliko v zvezi oziroma bolj
ali manj odvisni od nemške, so to ločitev sprejele in če ruska kultu-
ra temu ni popolnoma podlegla, je iskati vzroka le v veliki oddalje-
nosti od srednjeevropskega ozemlja.«32
Kot lahko pokaže analiza Dolinarjeve disertacije, ki jo kot tipkopis
hrani danes knjižnica dunajske univerze,33 je premislek, ki je temeljil na po-
vezovanju preteklih glasbenih sistemov s sodobnimi kompozicijskimi in
estetskimi načeli, vendarle lahko vodil tudi v nekatere problematične me-
todološke principe in s tem povezane sklepe. V tem smislu izstopa anali-
ziranje renesančne vokalne polifonije s pomočjo analitične optike, razvi-
te ob dur-molovski funkcijski harmoniji. Prav to namreč tvori pomemben
del Dolinarjeve disertacije, osredotočene na prelom v funkcijsko dur-molo-
vsko harmonijo, ki naj bi se uresničil v času Palestrine.
Brez dvoma so občudovanja vredne Dolinarjeve obsežne in na-
tančne statistične obdelave Palestrinovega opusa, pri čemer avtor diserta-
cije precizno določa najrazličnejše parametre glasbe, ki jih uredi v števil-
ne pregledne tabele. Tako lahko v tekstu sledimo denimo skrbnemu popisu
cerkvenih tonovskih načinov, kot se pojavljajo v različnih zvrsteh in posa-
meznih zbirkah. Avtor tudi ponazori, kakšen ambitus ima v skladbah vsak
posamezni glas in kakšen interval ti glasovi obsegajo. V nadaljevanju opi-
še značilnosti melodije v primerjavi s koralnimi načini tvorjenja melodi-
je in obravnava tipe melizmov. Pogleda in našteje tudi različne modele za-
četkov in sklepov skladb ter jih celo označi s pomočjo funkcijske teorije.
Funkcijski analizi podvrže tudi analizo širših harmonskih zvez v posame-
znih skladbah. Sicer je pri tem v osnovi nekoliko zadržan in opozarja, da so
32 Anton Dolinar, »Nekaj zanimivosti dunajske koncertne sezone. Slovanska glasba«,
Slovenec 52 (1924), 152 (6. 7.): 6.
33 Anton Dolinar, Die mehrstimmige Behandlung der Kirchtöne bei Palestrina (dok-
torska disertacija, Universität Wien, 1927).
151
ve popolnoma izbirsala, kar nikakor ne moremo kot posben [sic!]
napredek beležiti, če pomislimo, da je cilj današnjega časa zopet na
tem, da se izmota iz tega omejenega naročja, in nehote prihajajo
stari tonovi načini zopet do veljave – pri katerih sta dur in mol tudi
že obstojala (jonski aeolski tonov način), toda nista bila izključno
merodajna in se je poleg teh obeh nahajalo še več vmesnih stopenj
(frigični tonov način) med obema sklajnima poloma. Ta proces lo-
čitve v dur in mol se je izvršil koncem 17. stoletja, toda največji pov-
darek je dobil potem v 18. stol. pri dunajskih klasikih, osobito pri
Beethovnu. Vse kulture, ki so bile kolikor toliko v zvezi oziroma bolj
ali manj odvisni od nemške, so to ločitev sprejele in če ruska kultu-
ra temu ni popolnoma podlegla, je iskati vzroka le v veliki oddalje-
nosti od srednjeevropskega ozemlja.«32
Kot lahko pokaže analiza Dolinarjeve disertacije, ki jo kot tipkopis
hrani danes knjižnica dunajske univerze,33 je premislek, ki je temeljil na po-
vezovanju preteklih glasbenih sistemov s sodobnimi kompozicijskimi in
estetskimi načeli, vendarle lahko vodil tudi v nekatere problematične me-
todološke principe in s tem povezane sklepe. V tem smislu izstopa anali-
ziranje renesančne vokalne polifonije s pomočjo analitične optike, razvi-
te ob dur-molovski funkcijski harmoniji. Prav to namreč tvori pomemben
del Dolinarjeve disertacije, osredotočene na prelom v funkcijsko dur-molo-
vsko harmonijo, ki naj bi se uresničil v času Palestrine.
Brez dvoma so občudovanja vredne Dolinarjeve obsežne in na-
tančne statistične obdelave Palestrinovega opusa, pri čemer avtor diserta-
cije precizno določa najrazličnejše parametre glasbe, ki jih uredi v števil-
ne pregledne tabele. Tako lahko v tekstu sledimo denimo skrbnemu popisu
cerkvenih tonovskih načinov, kot se pojavljajo v različnih zvrsteh in posa-
meznih zbirkah. Avtor tudi ponazori, kakšen ambitus ima v skladbah vsak
posamezni glas in kakšen interval ti glasovi obsegajo. V nadaljevanju opi-
še značilnosti melodije v primerjavi s koralnimi načini tvorjenja melodi-
je in obravnava tipe melizmov. Pogleda in našteje tudi različne modele za-
četkov in sklepov skladb ter jih celo označi s pomočjo funkcijske teorije.
Funkcijski analizi podvrže tudi analizo širših harmonskih zvez v posame-
znih skladbah. Sicer je pri tem v osnovi nekoliko zadržan in opozarja, da so
32 Anton Dolinar, »Nekaj zanimivosti dunajske koncertne sezone. Slovanska glasba«,
Slovenec 52 (1924), 152 (6. 7.): 6.
33 Anton Dolinar, Die mehrstimmige Behandlung der Kirchtöne bei Palestrina (dok-
torska disertacija, Universität Wien, 1927).
151
