Page 11 - Vodeb, Ksenija. 2018. Turistične atrakcije. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 11
Definiranje osnovnih pojmov 11
ni vir ni nujno že tudi turistična privlačnost: vir brez dostopa in brez turi-
stične valorizacije namreč ni turistična privlačnost (Vodeb, 2014).
Prepričanje ekonomske geografije je, da viri ne obstajajo kar sami po
sebi, ampak nastajajo in so ranljivi. Dragoceni pa so, ker lahko ustvarjajo
bogastvo. Turistični vir, valoriziran v privlačnost, kot največjo prednost
turistične industrije vidita tudi Sotiriadis in Loedolff (2015). Ob uspe-
šnem menedžmentu lahko potencialne turistične vire v procesu turistič-
ne valorizacije preoblikujemo v turistične privlačnosti. Tako lahko posta-
nejo konkurenčna prednost neke destinacije. Izzivi upravljanja v turizmu
se kažejo v dejstvu, da turizem praviloma nima izključno svojih »suro-
vin« (temeljnih virov); te si deli z drugimi dejavnostmi, včasih konstruk-
tivno z dopolnjevanjem in s sodelovanjem, včasih destruktivno s konflikti
in z nesporazumi. Vzrok je velikokrat zakonodaja, ki opredeljuje dobrine
klasičnih dejavnosti (kmetijstvo, gospodarstvo, industrija), ne pa turiz-
ma kot dejavnosti, zato je težje upravljati z dobrinami ali viri v »skupni«
rabi. Razvoj ene dejavnosti (industrija, obrt, kmetijstvo, energetika) veli-
kokrat vpliva na uničenje virov druge dejavnosti (turizem – onesnažena
voda in zrak, hrup itn.). Turistično gospodarstvo zato mora zaščititi te-
meljne turistične vire (potencialne in realne privlačnosti). Obstajajo t. i.
registri turističnih privlačnosti, razvojni in tržni načrti turizma, destina-
cijski menedžment, ki naj bi skrbel za zaščito in ohranjanje turističnih vi-
rov v destinaciji skupaj z drugimi akterji s področja turizma in tudi s tis-
timi, ki se s turizmom povezujejo.
Turistične vire zagotovo pogojujejo turistični trendi. Dokazana je na-
mreč dialektična povezava med razvojem človeške družbe in razvojem tu-
rizma. Skozi različna obdobja so se pričakovanja in zahteve turistov spre-
minjali, s tem pa tudi pomagali »oblikovati« turistične proizvode neke
destinacije. Turist v postmoderni dobi od destinacije pričakuje precej več
kot samo sonce, morje in pesek. Naravni viri neke destinacije torej ne za-
dovoljijo sodobnih trendov turističnega povpraševanja. Trendi se nagi-
bajo k individualizirani, vrhunski storitvi, ki vključuje tudi aktivnosti,
šport, rekreacijo, kulturo ali umetnost. Novi turizem zahteva avtentič-
no izkušnjo, ki omogoča stik z lokalnim prebivalstvom in uživanje v iz-
virnem okolju. Turistični trendi nakazujejo potencialne turistične vire.
Ko turistično gospodarstvo začne angažirati turistično ponudbo, vanjo
vključuje turistične vire, ki s turistično valorizacijo (ta vključuje tudi trže-
nje ponudbe) postanejo turistične privlačnosti. Turisti zanje vedo, so jim
dostopne, jih kupujejo, konzumirajo in priporočajo svojim prijateljem.
Te turistične privlačnosti v smiselnih vsebinskih kombinacijah predsta-
vljajo turistične proizvode, ki pa tvorijo integralno turistično ponud-
ni vir ni nujno že tudi turistična privlačnost: vir brez dostopa in brez turi-
stične valorizacije namreč ni turistična privlačnost (Vodeb, 2014).
Prepričanje ekonomske geografije je, da viri ne obstajajo kar sami po
sebi, ampak nastajajo in so ranljivi. Dragoceni pa so, ker lahko ustvarjajo
bogastvo. Turistični vir, valoriziran v privlačnost, kot največjo prednost
turistične industrije vidita tudi Sotiriadis in Loedolff (2015). Ob uspe-
šnem menedžmentu lahko potencialne turistične vire v procesu turistič-
ne valorizacije preoblikujemo v turistične privlačnosti. Tako lahko posta-
nejo konkurenčna prednost neke destinacije. Izzivi upravljanja v turizmu
se kažejo v dejstvu, da turizem praviloma nima izključno svojih »suro-
vin« (temeljnih virov); te si deli z drugimi dejavnostmi, včasih konstruk-
tivno z dopolnjevanjem in s sodelovanjem, včasih destruktivno s konflikti
in z nesporazumi. Vzrok je velikokrat zakonodaja, ki opredeljuje dobrine
klasičnih dejavnosti (kmetijstvo, gospodarstvo, industrija), ne pa turiz-
ma kot dejavnosti, zato je težje upravljati z dobrinami ali viri v »skupni«
rabi. Razvoj ene dejavnosti (industrija, obrt, kmetijstvo, energetika) veli-
kokrat vpliva na uničenje virov druge dejavnosti (turizem – onesnažena
voda in zrak, hrup itn.). Turistično gospodarstvo zato mora zaščititi te-
meljne turistične vire (potencialne in realne privlačnosti). Obstajajo t. i.
registri turističnih privlačnosti, razvojni in tržni načrti turizma, destina-
cijski menedžment, ki naj bi skrbel za zaščito in ohranjanje turističnih vi-
rov v destinaciji skupaj z drugimi akterji s področja turizma in tudi s tis-
timi, ki se s turizmom povezujejo.
Turistične vire zagotovo pogojujejo turistični trendi. Dokazana je na-
mreč dialektična povezava med razvojem človeške družbe in razvojem tu-
rizma. Skozi različna obdobja so se pričakovanja in zahteve turistov spre-
minjali, s tem pa tudi pomagali »oblikovati« turistične proizvode neke
destinacije. Turist v postmoderni dobi od destinacije pričakuje precej več
kot samo sonce, morje in pesek. Naravni viri neke destinacije torej ne za-
dovoljijo sodobnih trendov turističnega povpraševanja. Trendi se nagi-
bajo k individualizirani, vrhunski storitvi, ki vključuje tudi aktivnosti,
šport, rekreacijo, kulturo ali umetnost. Novi turizem zahteva avtentič-
no izkušnjo, ki omogoča stik z lokalnim prebivalstvom in uživanje v iz-
virnem okolju. Turistični trendi nakazujejo potencialne turistične vire.
Ko turistično gospodarstvo začne angažirati turistično ponudbo, vanjo
vključuje turistične vire, ki s turistično valorizacijo (ta vključuje tudi trže-
nje ponudbe) postanejo turistične privlačnosti. Turisti zanje vedo, so jim
dostopne, jih kupujejo, konzumirajo in priporočajo svojim prijateljem.
Te turistične privlačnosti v smiselnih vsebinskih kombinacijah predsta-
vljajo turistične proizvode, ki pa tvorijo integralno turistično ponud-
