Page 139 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 139
Sklep 139
spremembe v količini izpuščenih nevarnih emisij ne pomenile bistvenih
sprememb, saj so te količinsko manj pomembne. Posledično bi bila na tak
način ugotovljena okoljska uspešnost vprašljiva, saj prav nevarne emisije
izdatno obremenjujejo okolje in je zmanjšanje njihovih sicer nizkih dovo-
ljenih vrednosti, pomemben dejavnik pri okoljski uspešnosti.
Odločitev, da bi se osredotočili le na izbor nevarnih emisij za vodo in
zrak tudi ne bi bila ustrezna, saj so ta onesnaževala zelo specifična glede
na vrsto proizvodnje in se pojavljajo le pri posamičnih podjetjih in tako
ne omogočajo analize okoljske uspešnosti vzorca podjetij predelovalnih
dejavnosti, ker so razlike v proizvodnih procesih med njimi velike.
Model, ki smo ga oblikovali v naši raziskavi, Indeks okoljske uspeš-
nosti, ustrezno odraža okoljsko uspešnost podjetja z vidika splošnega
onesnaževanja. Metodologija je sicer specifična za predelovalno industri-
jo in ne omogoča neposrednega prenosa v druge industrije.
S predlaganim modelom za analiziranje okoljskega poročanja smo
odgovorili na zastavljeno vprašanje o kakovosti okoljskega poročanja slo-
venskih podjetij predelovalne dejavnosti. Rezultati so nas privedli do za-
ključka, da je vzrok za pomanjkljivo poročanje podjetij o njihovem vplivu
na okolje iskati v tem, da podjetja izkazujejo precejšnjo nezainteresiranost
glede pristopa do svoje okoljske problematike, da bi izdelale celovito ana-
lizo varstva okolja in z njo seznanile zainteresirano javnost preko svojih
letnih poročil. Za slednje ni interesa ljub temu, da imajo vse razpoložlji-
ve podatke o izpuščenih emisijah v vodo, zrak in odpadke, saj jih mora-
jo letno posredovati Agenciji za varstvo okolja RS. Naše ugotovitve kaže-
jo na potrebo, da se prostovoljno okoljsko poročanje dopolni z obveznimi
zahtevami za tovrstno poročanje, takimi, ki so primerljivi z obveznimi
sistemi računovodskega poročanja. Tako bi od podjetij zahtevali, da pos-
tanejo bolj okoljsko odgovorna.
Ta zaključek podpira sprejetje direktive, ki jo je izdal Evropski parla-
ment leta 2014 glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o ra-
znolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin. To pomeni korak v sme-
ri večjega zagotavljanja nefinančnih razkritij nekaterih podjetij. Toda še
vedno ostaja vprašljiva kakovost teh poročil, saj smernice o metodologi-
ji za poročanje o nefinančnih informacijah niso zavezujoče, kar postavlja
pod vprašaj kakovost poročil in njihovo primerljivost.
S teoretičnega stališča je pomemben prispevek monografije pregled,
analiza in kritično ovrednotenje raziskav s področja okoljske problema-
tike v podjetjih. Poseben prispevek v teoretičnem smislu predstavlja ra-
zvoj modela za analizo okoljske uspešnosti podjetij predelovalne dejav-
nosti in razvoj modela za analizo kakovosti okoljskih poročil. Prednost
spremembe v količini izpuščenih nevarnih emisij ne pomenile bistvenih
sprememb, saj so te količinsko manj pomembne. Posledično bi bila na tak
način ugotovljena okoljska uspešnost vprašljiva, saj prav nevarne emisije
izdatno obremenjujejo okolje in je zmanjšanje njihovih sicer nizkih dovo-
ljenih vrednosti, pomemben dejavnik pri okoljski uspešnosti.
Odločitev, da bi se osredotočili le na izbor nevarnih emisij za vodo in
zrak tudi ne bi bila ustrezna, saj so ta onesnaževala zelo specifična glede
na vrsto proizvodnje in se pojavljajo le pri posamičnih podjetjih in tako
ne omogočajo analize okoljske uspešnosti vzorca podjetij predelovalnih
dejavnosti, ker so razlike v proizvodnih procesih med njimi velike.
Model, ki smo ga oblikovali v naši raziskavi, Indeks okoljske uspeš-
nosti, ustrezno odraža okoljsko uspešnost podjetja z vidika splošnega
onesnaževanja. Metodologija je sicer specifična za predelovalno industri-
jo in ne omogoča neposrednega prenosa v druge industrije.
S predlaganim modelom za analiziranje okoljskega poročanja smo
odgovorili na zastavljeno vprašanje o kakovosti okoljskega poročanja slo-
venskih podjetij predelovalne dejavnosti. Rezultati so nas privedli do za-
ključka, da je vzrok za pomanjkljivo poročanje podjetij o njihovem vplivu
na okolje iskati v tem, da podjetja izkazujejo precejšnjo nezainteresiranost
glede pristopa do svoje okoljske problematike, da bi izdelale celovito ana-
lizo varstva okolja in z njo seznanile zainteresirano javnost preko svojih
letnih poročil. Za slednje ni interesa ljub temu, da imajo vse razpoložlji-
ve podatke o izpuščenih emisijah v vodo, zrak in odpadke, saj jih mora-
jo letno posredovati Agenciji za varstvo okolja RS. Naše ugotovitve kaže-
jo na potrebo, da se prostovoljno okoljsko poročanje dopolni z obveznimi
zahtevami za tovrstno poročanje, takimi, ki so primerljivi z obveznimi
sistemi računovodskega poročanja. Tako bi od podjetij zahtevali, da pos-
tanejo bolj okoljsko odgovorna.
Ta zaključek podpira sprejetje direktive, ki jo je izdal Evropski parla-
ment leta 2014 glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o ra-
znolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin. To pomeni korak v sme-
ri večjega zagotavljanja nefinančnih razkritij nekaterih podjetij. Toda še
vedno ostaja vprašljiva kakovost teh poročil, saj smernice o metodologi-
ji za poročanje o nefinančnih informacijah niso zavezujoče, kar postavlja
pod vprašaj kakovost poročil in njihovo primerljivost.
S teoretičnega stališča je pomemben prispevek monografije pregled,
analiza in kritično ovrednotenje raziskav s področja okoljske problema-
tike v podjetjih. Poseben prispevek v teoretičnem smislu predstavlja ra-
zvoj modela za analizo okoljske uspešnosti podjetij predelovalne dejav-
nosti in razvoj modela za analizo kakovosti okoljskih poročil. Prednost
