Page 97 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 97
Empirični del: raziskava okoljske uspešnosti in kakovost okoljskega poročanja ... 97
se ugotovi okoljska uspešnost na osnovi povečanja oz. zmanjšanja emisij,
je KPK pravi kazalnik, saj spada med obvezne kazalnike. Obvezni kazal-
niki so tisti, ki jih morajo podjetja vedno obvezno meriti in o njih poroča-
ti (Žitko Štemberger 2014b).
Potrditev za primernost izbora kazalnika KPK smo iskali tudi pri
raziskavah drugih avtorjev. Tako sta v poglavju 4.2 navedeni raziskavi
Berkhout idr. (b. l.) in Wagner idr. (2002), ki sta kot kazalnik za emisije
v vode uporabila kemijsko porabo kisika, KPK. Med alternativnimi pris-
topi v poglavju 5.1 omenjamo tudi kazalnik poraba vode, ki se pojavlja na
spletnih straneh Statističnega urada, SURS (2011d, 2013a), a ga Tomaže-
vič (2010) ocenjuje kot neprimernega za ugotavljanje okoljske uspešnos-
ti podjetij, saj pojasnjuje, da nekatera podjetja sicer zapirajo krogotoke in
posledično porabljajo manj vode, emisije v vode pa še vedno spuščajo.
Kazalniki za odpadke
Za izpeljavo naše raziskave Šarc (2013) predlaga nevarne odpadke, ker
so vezani na proizvodni proces. Pri komunalnih odpadkih ta povezava
ni neposredna. Tako se lahko spreminja količina nevarnih odpadkov, če
podjetje vpeljuje nove, okolju prijaznejše tehnologije oz. prične uporablja-
ti za vhodni material okolju manj škodljiv material oz. surovino. Na ta na-
čin lahko zmanjšuje količino nevarnih odpadkov, zato lahko s spremlja-
njem nevarnih odpadkov bistveno boljše spremljamo okoljsko uspešnost
podjetij kot s spremljanjem komunalnih odpadkov (Šarc 2013; Zupan-
čič 2014; Žitnik 2011). Šarc (2013) in Zupančič (2014) sta tudi poudari-
li, da ni primerno upoštevati posameznih vrst nevarnih odpadkov, saj so
proizvodno specifični (se v določenih oddelkih pojavijo v velikih količi-
nah, pri drugih pa sploh ne), ampak naj raje spremljamo celokupno koli-
čino vseh nevarnih odpadkov, Ta se lahko spremlja pri vseh podjetjih, saj
se pojavljajo pri večini.
Na osnovi različnih pristopov, pojasnjenih v poglavju 4.2, so med dru-
gimi raziskovalci Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes (2004), Clarkson,
Richardson in Vasvari (2008) za ocenjevanje okoljske uspešnosti podje-
tij uporabili delež recikliranih oz. interno predelanih nevarnih odpad-
kov do celotne vrednosti proizvedenih nevarnih odpadkov podjetja. Za-
nimala nas je možnost uporabe okoljskega kazalnika interna predelava
odpadkov v podjetjih, ki bi sicer tudi lahko bil eden od alternativnih pris-
topov za našo raziskavo, saj so podjetja oz. zavezanci dolžni poročati o tej
dejavnosti. Ga. Šarc nam je ta kazalnik odsvetovala. Razlog je v tem, da
je v ozadju veliko različnih razlogov, zakaj se podjetja za interno prede-
lavo odločajo in zakaj ne. Trenutno se večina podjetij odloča oddati od-
se ugotovi okoljska uspešnost na osnovi povečanja oz. zmanjšanja emisij,
je KPK pravi kazalnik, saj spada med obvezne kazalnike. Obvezni kazal-
niki so tisti, ki jih morajo podjetja vedno obvezno meriti in o njih poroča-
ti (Žitko Štemberger 2014b).
Potrditev za primernost izbora kazalnika KPK smo iskali tudi pri
raziskavah drugih avtorjev. Tako sta v poglavju 4.2 navedeni raziskavi
Berkhout idr. (b. l.) in Wagner idr. (2002), ki sta kot kazalnik za emisije
v vode uporabila kemijsko porabo kisika, KPK. Med alternativnimi pris-
topi v poglavju 5.1 omenjamo tudi kazalnik poraba vode, ki se pojavlja na
spletnih straneh Statističnega urada, SURS (2011d, 2013a), a ga Tomaže-
vič (2010) ocenjuje kot neprimernega za ugotavljanje okoljske uspešnos-
ti podjetij, saj pojasnjuje, da nekatera podjetja sicer zapirajo krogotoke in
posledično porabljajo manj vode, emisije v vode pa še vedno spuščajo.
Kazalniki za odpadke
Za izpeljavo naše raziskave Šarc (2013) predlaga nevarne odpadke, ker
so vezani na proizvodni proces. Pri komunalnih odpadkih ta povezava
ni neposredna. Tako se lahko spreminja količina nevarnih odpadkov, če
podjetje vpeljuje nove, okolju prijaznejše tehnologije oz. prične uporablja-
ti za vhodni material okolju manj škodljiv material oz. surovino. Na ta na-
čin lahko zmanjšuje količino nevarnih odpadkov, zato lahko s spremlja-
njem nevarnih odpadkov bistveno boljše spremljamo okoljsko uspešnost
podjetij kot s spremljanjem komunalnih odpadkov (Šarc 2013; Zupan-
čič 2014; Žitnik 2011). Šarc (2013) in Zupančič (2014) sta tudi poudari-
li, da ni primerno upoštevati posameznih vrst nevarnih odpadkov, saj so
proizvodno specifični (se v določenih oddelkih pojavijo v velikih količi-
nah, pri drugih pa sploh ne), ampak naj raje spremljamo celokupno koli-
čino vseh nevarnih odpadkov, Ta se lahko spremlja pri vseh podjetjih, saj
se pojavljajo pri večini.
Na osnovi različnih pristopov, pojasnjenih v poglavju 4.2, so med dru-
gimi raziskovalci Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes (2004), Clarkson,
Richardson in Vasvari (2008) za ocenjevanje okoljske uspešnosti podje-
tij uporabili delež recikliranih oz. interno predelanih nevarnih odpad-
kov do celotne vrednosti proizvedenih nevarnih odpadkov podjetja. Za-
nimala nas je možnost uporabe okoljskega kazalnika interna predelava
odpadkov v podjetjih, ki bi sicer tudi lahko bil eden od alternativnih pris-
topov za našo raziskavo, saj so podjetja oz. zavezanci dolžni poročati o tej
dejavnosti. Ga. Šarc nam je ta kazalnik odsvetovala. Razlog je v tem, da
je v ozadju veliko različnih razlogov, zakaj se podjetja za interno prede-
lavo odločajo in zakaj ne. Trenutno se večina podjetij odloča oddati od-
