Page 98 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 98
Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti
padke drugemu predelovalcu in je interne predelave vse manj, zato bi bilo
takšnih podatkov za raziskavo občutno premalo (Šarc 2011). Sicer pa so
prej navedeni avtorji kot kazalnik za odpadke uporabili nevarne odpad-
ke, kar je dodatna podkrepitev našega izbora okoljskega kazalnika.
V poglavju 5.1 za alternativni kazalnik navajamo skupno vrednost
nenevarnih odpadkov. Toda Žitnik (2011) in Šarc (2013) pojasnjujeta, da
bi bilo potrebno to možnost preučiti podrobneje, saj so v tem sklopu zaje-
ti tudi mešani komunalni odpadki, o katerih podjetja niso obvezna poro-
čati in so zato vrzeli v podatkovnih zbirkah precejšnje.
Izdelava Indeksa
Metodologija za merjenje okoljske uspešnosti ima izhodišče v raziskavi
Levyja (1995), ki je med seboj primerjal dve časovni obdobji. Tako smo
98 tudi sami okoljsko uspešnost merili kot spremembo emisij na letnem ni-
voju, torej: 2009/2008, 2010/2009 in 2011/2010, jih normalizirali s pri-
hodki od prodaje in izračunali Indeks okoljske uspešnosti.
Če bi želeli obseg onesnaževanja posameznega podjetja izraziti z eno
samo vrednostjo, bi bilo potrebno obravnavane tri kategorije onesnaževal
(voda, zrak, odpadki) izraziti z ustreznim agregatnim kazalnikom, kate-
rega izračun bi bil mogoč z uporabo ustreznih koeficientov.
V literaturi smo zato iskali možne rešitve, toda raziskave in okolj-
ski standardi oz. okoljska orodja kažejo na to, da različne emisije lahko
agregiramo le tako, da jih utežimo s koeficientom glede na njihov vpliv
na določeno kategorijo okoljskega vpliva, kot so ozonska luknja, segre-
vanje zemlje, zakisovanje, evtrofikacija in drugih sedem kategorij okolj-
skega vpliva (LCIA 2014). LCIA (2014), Styles in Jones (2010) navajajo,
da je prvi korak ta, da najprej izberemo kategorijo okoljskega vpliva (npr.
segrevanje zemlje), nato uporabimo znanstveno določene karakterizacij-
ske faktorje, ki omogočajo vrednotenje – uteževanje določene emisije oz.
okoljskega kazalnika do izbrane kategorije okoljskega vpliva. Ta pristop
za določeno kategorijo okoljskega vpliva zahteva izbor tistih onesnaževal-
nih kazalnikov, ki imajo na izbrano kategorijo okoljskega vpliva največ-
ji vpliv (npr. za segrevanje zemlje pridejo v poštev toplogredni plini kot
CO2, metan, CFC). Agregiramo lahko le onesnaževalne kazalnike, loče-
no za vodo, zrak, zemljo (LCIA 2014).
Tudi »Kazalci okolja v Sloveniji« prikazujejo celovit prikaz obreme-
njevanja okolja z različnimi kazalci. Pri tem so izdelani ločeno za podro-
čje vode, zraka in odpadkov ARSO (2014). Eden izmed omenjenih kaza-
lec za izpuste onesnaževal zraka iz prometa (ARSO 2013d), kjer so ločeno
predstavljeni skupni izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje od skupnih
padke drugemu predelovalcu in je interne predelave vse manj, zato bi bilo
takšnih podatkov za raziskavo občutno premalo (Šarc 2011). Sicer pa so
prej navedeni avtorji kot kazalnik za odpadke uporabili nevarne odpad-
ke, kar je dodatna podkrepitev našega izbora okoljskega kazalnika.
V poglavju 5.1 za alternativni kazalnik navajamo skupno vrednost
nenevarnih odpadkov. Toda Žitnik (2011) in Šarc (2013) pojasnjujeta, da
bi bilo potrebno to možnost preučiti podrobneje, saj so v tem sklopu zaje-
ti tudi mešani komunalni odpadki, o katerih podjetja niso obvezna poro-
čati in so zato vrzeli v podatkovnih zbirkah precejšnje.
Izdelava Indeksa
Metodologija za merjenje okoljske uspešnosti ima izhodišče v raziskavi
Levyja (1995), ki je med seboj primerjal dve časovni obdobji. Tako smo
98 tudi sami okoljsko uspešnost merili kot spremembo emisij na letnem ni-
voju, torej: 2009/2008, 2010/2009 in 2011/2010, jih normalizirali s pri-
hodki od prodaje in izračunali Indeks okoljske uspešnosti.
Če bi želeli obseg onesnaževanja posameznega podjetja izraziti z eno
samo vrednostjo, bi bilo potrebno obravnavane tri kategorije onesnaževal
(voda, zrak, odpadki) izraziti z ustreznim agregatnim kazalnikom, kate-
rega izračun bi bil mogoč z uporabo ustreznih koeficientov.
V literaturi smo zato iskali možne rešitve, toda raziskave in okolj-
ski standardi oz. okoljska orodja kažejo na to, da različne emisije lahko
agregiramo le tako, da jih utežimo s koeficientom glede na njihov vpliv
na določeno kategorijo okoljskega vpliva, kot so ozonska luknja, segre-
vanje zemlje, zakisovanje, evtrofikacija in drugih sedem kategorij okolj-
skega vpliva (LCIA 2014). LCIA (2014), Styles in Jones (2010) navajajo,
da je prvi korak ta, da najprej izberemo kategorijo okoljskega vpliva (npr.
segrevanje zemlje), nato uporabimo znanstveno določene karakterizacij-
ske faktorje, ki omogočajo vrednotenje – uteževanje določene emisije oz.
okoljskega kazalnika do izbrane kategorije okoljskega vpliva. Ta pristop
za določeno kategorijo okoljskega vpliva zahteva izbor tistih onesnaževal-
nih kazalnikov, ki imajo na izbrano kategorijo okoljskega vpliva največ-
ji vpliv (npr. za segrevanje zemlje pridejo v poštev toplogredni plini kot
CO2, metan, CFC). Agregiramo lahko le onesnaževalne kazalnike, loče-
no za vodo, zrak, zemljo (LCIA 2014).
Tudi »Kazalci okolja v Sloveniji« prikazujejo celovit prikaz obreme-
njevanja okolja z različnimi kazalci. Pri tem so izdelani ločeno za podro-
čje vode, zraka in odpadkov ARSO (2014). Eden izmed omenjenih kaza-
lec za izpuste onesnaževal zraka iz prometa (ARSO 2013d), kjer so ločeno
predstavljeni skupni izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje od skupnih
