Page 11 - Biloslavo, Roberto, Rusjan, Roland. 2018. Strateške dualnosti v teoriji in praksi managementa. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 11
Uvod 11
organizacije spreminja, in sicer tako, da se pod vprašaj postavljajo načela,
ki so še pred časom veljala za nedotakljiva. To seveda ne pomeni, da po-
polnoma opuščamo načela, ki so organizacijam v preteklosti omogočala
doseganje uspešnosti in učinkovitosti, ampak da ta načela prilagodimo in
dopolnimo skladno s trenutnimi razmerami v poslovnem okolju. Druga-
če povedano – za uspešno in učinkovito poslovanje današnje organizacije
moramo že vpeljana načela prilagoditi ali dopolniti z novimi načeli tako,
da organizacija lahko vzpostavi in vzdržuje konkurenčno prednost na
daljši rok (Magretta 2012). Velja omeniti, da so vprašanje dualnosti v or-
ganizaciji raziskovalci organizacije prepoznali že veliko let nazaj, vendar
so bili tedaj prepričani, da je njihovo obvladovanje odvisno od sposobnos-
ti vodij, ki se odločijo za enega izmed polov in nato dosledno ohranjajo za-
vezo sprejeti odločitvi. Organizacija pa dolgoročno ne more obstati, če se
ne razvija, če ne išče in ne razvija novih temeljnih zmožnosti, proizvodov,
procesov in poslovnih modelov, na drugi strani pa to ni možno brez krat-
koročne učinkovitosti in ustreznega denarnega toka. Koncept dualnosti,
ki sloni na t. i. konceptu in/in, lahko bistveno prispeva k razvoju organi-
zacije in njeni dolgoročni uspešnosti (Clegg, Cunha in Cunha 2002, 493).
Značilnost dualnosti je medsebojno odvisen odnos med poloma; en
pol dualnosti dejansko vzpostavlja drugega. Če »umaknemo« en pol,
potem mora biti nasprotni pol zgrajen v drugem razmerju. Morda je naj
ilustrativnejši primer tega to, kako smo v družbi zgradili pojem »norost«
(kot je zapisal Foucault v svojih delih): namreč, »norost« je zgrajena gle-
de na »normalnost«. Če »ukinemo« normalno, je treba »norost« opre-
deliti glede na nekaj drugega ali pa ta pojem »izgine«. In nasprotno, če
ukinemo »norost«, je treba »normalno« razlagati v povezavi z nečim
drugim ali tudi ta »izgine« kot pojem. Obenem pa med poloma ni pov-
sem jasno začrtane razmejitve. Ljudje so med »normalne« bolj ali manj
razvrščeni glede na raven, do katere prikažejo več nizov atributov enega
pola v nasprotju z drugim, kot je Shakespeare odlično predstavil v Hamle-
tu. Podoben primer je dualnost lokalno – globalno. »Globalno« je zgra-
jeno glede na »lokalno«. Če »lokalno« izgine, potem je treba »global-
no« zgraditi glede na nekaj drugega ali ta izgine, in obratno.
Vendar dualnosti ne karakterizira le soobstoj nasprotij v nekakšnem
statičnem ravnovesju, ampak tudi dinamičen medsebojni vpliv obeh po-
lov, ki ga »ne razrešujemo«, ampak ga obvladujemo. Ta misel je v pre-
cejšnjem razkoraku s tem, kar je še nedolgo nazaj veljalo kot prevladujoča
managerska paradigma in je temeljilo na t. i. konceptu ali/ali oz. razrešit-
vi napetosti. Ob predpostavki, da organizacije ne zmorejo sočasno slediti
npr. strategiji nizkih cen in diferenciacije (Porter 1980, 41), ne da bi obti-
organizacije spreminja, in sicer tako, da se pod vprašaj postavljajo načela,
ki so še pred časom veljala za nedotakljiva. To seveda ne pomeni, da po-
polnoma opuščamo načela, ki so organizacijam v preteklosti omogočala
doseganje uspešnosti in učinkovitosti, ampak da ta načela prilagodimo in
dopolnimo skladno s trenutnimi razmerami v poslovnem okolju. Druga-
če povedano – za uspešno in učinkovito poslovanje današnje organizacije
moramo že vpeljana načela prilagoditi ali dopolniti z novimi načeli tako,
da organizacija lahko vzpostavi in vzdržuje konkurenčno prednost na
daljši rok (Magretta 2012). Velja omeniti, da so vprašanje dualnosti v or-
ganizaciji raziskovalci organizacije prepoznali že veliko let nazaj, vendar
so bili tedaj prepričani, da je njihovo obvladovanje odvisno od sposobnos-
ti vodij, ki se odločijo za enega izmed polov in nato dosledno ohranjajo za-
vezo sprejeti odločitvi. Organizacija pa dolgoročno ne more obstati, če se
ne razvija, če ne išče in ne razvija novih temeljnih zmožnosti, proizvodov,
procesov in poslovnih modelov, na drugi strani pa to ni možno brez krat-
koročne učinkovitosti in ustreznega denarnega toka. Koncept dualnosti,
ki sloni na t. i. konceptu in/in, lahko bistveno prispeva k razvoju organi-
zacije in njeni dolgoročni uspešnosti (Clegg, Cunha in Cunha 2002, 493).
Značilnost dualnosti je medsebojno odvisen odnos med poloma; en
pol dualnosti dejansko vzpostavlja drugega. Če »umaknemo« en pol,
potem mora biti nasprotni pol zgrajen v drugem razmerju. Morda je naj
ilustrativnejši primer tega to, kako smo v družbi zgradili pojem »norost«
(kot je zapisal Foucault v svojih delih): namreč, »norost« je zgrajena gle-
de na »normalnost«. Če »ukinemo« normalno, je treba »norost« opre-
deliti glede na nekaj drugega ali pa ta pojem »izgine«. In nasprotno, če
ukinemo »norost«, je treba »normalno« razlagati v povezavi z nečim
drugim ali tudi ta »izgine« kot pojem. Obenem pa med poloma ni pov-
sem jasno začrtane razmejitve. Ljudje so med »normalne« bolj ali manj
razvrščeni glede na raven, do katere prikažejo več nizov atributov enega
pola v nasprotju z drugim, kot je Shakespeare odlično predstavil v Hamle-
tu. Podoben primer je dualnost lokalno – globalno. »Globalno« je zgra-
jeno glede na »lokalno«. Če »lokalno« izgine, potem je treba »global-
no« zgraditi glede na nekaj drugega ali ta izgine, in obratno.
Vendar dualnosti ne karakterizira le soobstoj nasprotij v nekakšnem
statičnem ravnovesju, ampak tudi dinamičen medsebojni vpliv obeh po-
lov, ki ga »ne razrešujemo«, ampak ga obvladujemo. Ta misel je v pre-
cejšnjem razkoraku s tem, kar je še nedolgo nazaj veljalo kot prevladujoča
managerska paradigma in je temeljilo na t. i. konceptu ali/ali oz. razrešit-
vi napetosti. Ob predpostavki, da organizacije ne zmorejo sočasno slediti
npr. strategiji nizkih cen in diferenciacije (Porter 1980, 41), ne da bi obti-
