Page 12 - Biloslavo, Roberto, Rusjan, Roland. 2018. Strateške dualnosti v teoriji in praksi managementa. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 12
Strateške dualnosti v teoriji in praksi managementa
čale nekje na sredi (angl. stuck-in-the-middle), se je kot edina ustrezna re-
šitev ponujala izbira ene izmed obeh možnosti. Odločitev za eno izmed
njiju in ustvarjanje notranje skladnosti med izbrano strategijo, sredstvi
in urejenostjo naj bi zagotavljala uspešnost in učinkovitost organizacije.
Sodobne raziskave pa kažejo, da managerji, ki poslujejo po konceptu ali/
ali, organizaciji ne omogočajo prilagajanja prelomnim (angl. disruptive)
spremembam v poslovnem okolju (Lüscher in Lewis 2008, 239) in tako
ohranjanja oziroma vzpostavljanja konkurenčne prednosti na novo. Ko se
enkrat organizacija dobro umesti v določeno tržno nišo, pa se težko pri-
lagaja spremembam v okolju2.
O uspešnosti in učinkovitosti organizacije lahko govorimo takrat, ko
ta zmore prehajati preko različnih konjunkturnih sprememb v poslov-
nem okolju, pri čemer ohranja svojo konkurenčno prednost oziroma ne
12 utrpi posledic, ki bi lahko dramatično vplivale na njeno uspešnost. Ta
sposobnost preživetja organizacije se izkazuje kot odpornost (angl. resili-
ence), pri čemer odpornost predstavlja sposobnost (zmožnost) sistema (or-
ganizacije), da nadaljuje s svojim delom in se dalje razvija tudi, ko je pod-
vržen stresnim razmeram ali neugodnim okoliščinam. Pri tem še posebej
izstopajo organizacije, ki izkazujejo t. i. sposobnost nekrhkosti (angl. an-
ti-fragile) (Taleb 2012). Tovrstne organizacije niso le prilagodljive, odpor-
ne in robustne, šokov in naključnih dogodkov ne prenašajo zgolj uspešno,
ampak imajo od njih dejansko tudi koristi; ne sesujejo se ob nepredvi-
dljivih dogodkih, potrebujejo dovolj notranje prilagodljivosti, da se lahko
znajdejo tudi v okoliščinah, ki jih vnaprej ne moremo predvideti. Takšne
sposobnosti organizacija, ki sledi konceptu ali/ali (se specializira), težko
razvije, saj optimalno razvije enega izmed polov dualnosti, medtem ko
t. i. prelomne (angl. disruptive) spremembe zahtevajo sposobnost hitre-
ga prehajanja med nasprotujočima si, vendar soodvisnima poloma (An-
dries, Debackere in van Looy 2013). To zmore le management, ki sledi
konceptu in/in (Lewis 2000; Trompenaars 2003; Graetz in Smith 2008;
Smith 2009; Putnam 2015). Slednje Sachs idr. (2006) zelo plastično opi-
šejo s primerom bitja srca. Bitje srca je v osnovi neenakomerno, pri čemer
se ta neenakomernost giblje od hitre do počasne neenakomernosti v frak-
talnem vzorcu. Neenakomernost bitja srca je rezultat njegovega prilaga-
janja različnim fizičnim naporom (spanje, sedenje, vzpenjanje, skakanje,
tek), psihološkim stanjem, temperaturi, biokemiji krvi in podobno. Srce,
ki ne zmore tovrstnega prilagajanja, ne more opravljati svoje funkcije, kar
za posameznika pomeni smrt oziroma, drugače povedano, enakomernost
bitja srca je znak prihajajočega srčnega napada ali smrti. Podobno velja za
2 Weick (1979) temu pravi »prilagoditev preprečuje prilagodljivost«.
čale nekje na sredi (angl. stuck-in-the-middle), se je kot edina ustrezna re-
šitev ponujala izbira ene izmed obeh možnosti. Odločitev za eno izmed
njiju in ustvarjanje notranje skladnosti med izbrano strategijo, sredstvi
in urejenostjo naj bi zagotavljala uspešnost in učinkovitost organizacije.
Sodobne raziskave pa kažejo, da managerji, ki poslujejo po konceptu ali/
ali, organizaciji ne omogočajo prilagajanja prelomnim (angl. disruptive)
spremembam v poslovnem okolju (Lüscher in Lewis 2008, 239) in tako
ohranjanja oziroma vzpostavljanja konkurenčne prednosti na novo. Ko se
enkrat organizacija dobro umesti v določeno tržno nišo, pa se težko pri-
lagaja spremembam v okolju2.
O uspešnosti in učinkovitosti organizacije lahko govorimo takrat, ko
ta zmore prehajati preko različnih konjunkturnih sprememb v poslov-
nem okolju, pri čemer ohranja svojo konkurenčno prednost oziroma ne
12 utrpi posledic, ki bi lahko dramatično vplivale na njeno uspešnost. Ta
sposobnost preživetja organizacije se izkazuje kot odpornost (angl. resili-
ence), pri čemer odpornost predstavlja sposobnost (zmožnost) sistema (or-
ganizacije), da nadaljuje s svojim delom in se dalje razvija tudi, ko je pod-
vržen stresnim razmeram ali neugodnim okoliščinam. Pri tem še posebej
izstopajo organizacije, ki izkazujejo t. i. sposobnost nekrhkosti (angl. an-
ti-fragile) (Taleb 2012). Tovrstne organizacije niso le prilagodljive, odpor-
ne in robustne, šokov in naključnih dogodkov ne prenašajo zgolj uspešno,
ampak imajo od njih dejansko tudi koristi; ne sesujejo se ob nepredvi-
dljivih dogodkih, potrebujejo dovolj notranje prilagodljivosti, da se lahko
znajdejo tudi v okoliščinah, ki jih vnaprej ne moremo predvideti. Takšne
sposobnosti organizacija, ki sledi konceptu ali/ali (se specializira), težko
razvije, saj optimalno razvije enega izmed polov dualnosti, medtem ko
t. i. prelomne (angl. disruptive) spremembe zahtevajo sposobnost hitre-
ga prehajanja med nasprotujočima si, vendar soodvisnima poloma (An-
dries, Debackere in van Looy 2013). To zmore le management, ki sledi
konceptu in/in (Lewis 2000; Trompenaars 2003; Graetz in Smith 2008;
Smith 2009; Putnam 2015). Slednje Sachs idr. (2006) zelo plastično opi-
šejo s primerom bitja srca. Bitje srca je v osnovi neenakomerno, pri čemer
se ta neenakomernost giblje od hitre do počasne neenakomernosti v frak-
talnem vzorcu. Neenakomernost bitja srca je rezultat njegovega prilaga-
janja različnim fizičnim naporom (spanje, sedenje, vzpenjanje, skakanje,
tek), psihološkim stanjem, temperaturi, biokemiji krvi in podobno. Srce,
ki ne zmore tovrstnega prilagajanja, ne more opravljati svoje funkcije, kar
za posameznika pomeni smrt oziroma, drugače povedano, enakomernost
bitja srca je znak prihajajočega srčnega napada ali smrti. Podobno velja za
2 Weick (1979) temu pravi »prilagoditev preprečuje prilagodljivost«.
