Page 16 - Biloslavo, Roberto, Rusjan, Roland. 2018. Strateške dualnosti v teoriji in praksi managementa. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 16
Strateške dualnosti v teoriji in praksi managementa
ske značilnosti, ki imajo nasprotujoče si lastnosti. Izpostavljanje različ-
nosti med poimenovanji predvsem dokazuje, da gre za nadaljnji razvoj
tega dokaj novega raziskovalnega področja. Kljub temu velja omeniti, da
se pojmi, kot so dialektika, dilema, kontradikcija in kompromis (angl.
trade-off ), od pojma dualnosti razlikujejo po tem, da izražajo predvsem
nasprotujoče si lastnosti polov in manj njun dopolnjujoči se vidik. Zara-
di slednjega usmerjajo pozornost k njihovemu razreševanju po konceptu
ali/ali, medtem ko pojem dualnosti poudarja iskanje dinamičnega rav-
notežja po konceptu in/in. Da se dualnosti lahko dopolnjujejo znotraj
večje celote, meni tudi Tse (2013, 684), ki pravi: »Razmišljanje znotraj
paradoksov dovoljuje posameznikom in organizacijam, da prepoznajo,
da ni treba izbirati med nasprotujočimi si zahtevami, kot sta nadzor in
16 fleksibilnost, ali izpeljati kompromis med njimi. V tem pogledu, parado-
ksalno, mišljenje dovoljuje posamezniku, da uvidi, da obe zahtevi lahko
(in bi morali) soobstajata, kar posledično omogoči širše možne odzive na
izzive.«
O dualnostih sicer ne moremo govoriti kot o nečem povsem novem
(Birkinshaw in Gupta 2013, 291), saj so bile prisotne in preučevane že v
preteklosti. Z raziskovanjem nasprotujočih si pojmov so se v preteklosti
med drugimi ukvarjali že grški filozofi, med njimi najbolj Heraklit. Živel
je med 6. in 5. st. pr. n. št., poimenovali pa so ga oče dialektike. Kasneje se
je z dialektiko veliko ukvarjal nemški filozof Hegel, eno njegovih najpo-
membnejših del pa je Fenomenologija duha (1807).
Za raziskovanje dualnosti v managementu bi lahko rekli, da se je to
začelo pred dobrimi tremi desetletji s prvimi objavami različnih prispev-
kov, in sicer avtorjev, kot so npr. Peters in Waterman (1982), Poole in Van
de Ven (1989), Pascale (1990), March (1991) ter Handy (1994). Birkin-
shaw in Gupta (2013) v svojem prispevku analitično prikažeta dela avtor-
jev na tem področju v zadnjih dveh desetletjih in navajata, da je bil članek
z naslovom »Exploration and Exploitation in Organizational Learning«
(March 1991) do leta 2013 največkrat citiran, in to kar 9.800-krat. Ome-
nimo pa lahko še druge avtorje, ki so polarnost organizacijskih značilnos-
ti preučevali v kontekstih organizacijskega razvoja in sprememb, uspeš-
nosti, organizacijske kulture, managementa človeških virov, inoviranja in
urejenosti, kot npr. Marsh in Macalpine (1999), Lewis (2000) Achtenha-
gen in Melin (2003), Sanchez-Runde in Pettigrew (2003), Birkinshaw in
Gibson (2004), He in Wong (2004), O’Reilly III in Tushman (2004), De
Wit in Meyer (2005), Tavčar (2006), Andriopoulos in Lewis (2009), Far-
ske značilnosti, ki imajo nasprotujoče si lastnosti. Izpostavljanje različ-
nosti med poimenovanji predvsem dokazuje, da gre za nadaljnji razvoj
tega dokaj novega raziskovalnega področja. Kljub temu velja omeniti, da
se pojmi, kot so dialektika, dilema, kontradikcija in kompromis (angl.
trade-off ), od pojma dualnosti razlikujejo po tem, da izražajo predvsem
nasprotujoče si lastnosti polov in manj njun dopolnjujoči se vidik. Zara-
di slednjega usmerjajo pozornost k njihovemu razreševanju po konceptu
ali/ali, medtem ko pojem dualnosti poudarja iskanje dinamičnega rav-
notežja po konceptu in/in. Da se dualnosti lahko dopolnjujejo znotraj
večje celote, meni tudi Tse (2013, 684), ki pravi: »Razmišljanje znotraj
paradoksov dovoljuje posameznikom in organizacijam, da prepoznajo,
da ni treba izbirati med nasprotujočimi si zahtevami, kot sta nadzor in
16 fleksibilnost, ali izpeljati kompromis med njimi. V tem pogledu, parado-
ksalno, mišljenje dovoljuje posamezniku, da uvidi, da obe zahtevi lahko
(in bi morali) soobstajata, kar posledično omogoči širše možne odzive na
izzive.«
O dualnostih sicer ne moremo govoriti kot o nečem povsem novem
(Birkinshaw in Gupta 2013, 291), saj so bile prisotne in preučevane že v
preteklosti. Z raziskovanjem nasprotujočih si pojmov so se v preteklosti
med drugimi ukvarjali že grški filozofi, med njimi najbolj Heraklit. Živel
je med 6. in 5. st. pr. n. št., poimenovali pa so ga oče dialektike. Kasneje se
je z dialektiko veliko ukvarjal nemški filozof Hegel, eno njegovih najpo-
membnejših del pa je Fenomenologija duha (1807).
Za raziskovanje dualnosti v managementu bi lahko rekli, da se je to
začelo pred dobrimi tremi desetletji s prvimi objavami različnih prispev-
kov, in sicer avtorjev, kot so npr. Peters in Waterman (1982), Poole in Van
de Ven (1989), Pascale (1990), March (1991) ter Handy (1994). Birkin-
shaw in Gupta (2013) v svojem prispevku analitično prikažeta dela avtor-
jev na tem področju v zadnjih dveh desetletjih in navajata, da je bil članek
z naslovom »Exploration and Exploitation in Organizational Learning«
(March 1991) do leta 2013 največkrat citiran, in to kar 9.800-krat. Ome-
nimo pa lahko še druge avtorje, ki so polarnost organizacijskih značilnos-
ti preučevali v kontekstih organizacijskega razvoja in sprememb, uspeš-
nosti, organizacijske kulture, managementa človeških virov, inoviranja in
urejenosti, kot npr. Marsh in Macalpine (1999), Lewis (2000) Achtenha-
gen in Melin (2003), Sanchez-Runde in Pettigrew (2003), Birkinshaw in
Gibson (2004), He in Wong (2004), O’Reilly III in Tushman (2004), De
Wit in Meyer (2005), Tavčar (2006), Andriopoulos in Lewis (2009), Far-
