Page 22 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 22
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
vezanih s procesom izgradnje nacij konec 19. stoletja, ne preseneča, da se
je v 20. stoletju dogodil velik porast zanimanja za akademsko preučevan-
je športa in njegove nezanemarljive vloge v družbi. Različne znanstvene
discipline, od zgodovine, kineziologije, sociologije, antropologije, šport-
nih študijev, medijskih študijev, medijskih športnih študijev in sorodnih
akademskih domen, so se sprva pri svojih raziskovalnih zasegih pretež-
no osredotočale na okvir nacionalne države in nacionalne identitete kot kl-
jučnega referenčnega konteksta za razumevanje kulturne pozicije športov
(za primer Velike Britanije: Barnett 1990, Whannel 1992, Hargreaves 1987;
Avstralije: Goldlust 1987, Mewett 1999; Norveške: Klausen 1999; Švedske:
Sörlin 1995; Združenih držav Amerike: Chandler 1988, Pope 1993, 1997;
druge nacionalne sredine ali regije: Porter in Smith 2004, Bairner 2001,
Wagg 2005). Zajeten sveženj literature, ki se ukvarja z nacionalnimi šport-
nimi identitetami pri krepitvi nacionalnih, regionalnih, lokalnih ali sku-
pinskih zamišljanj skozi različne vrste športa (Archetti 1999; Crolley in
Hand 2002; Giulianotti 1999, Haynes 1995; Gruneau in Whitson 1993,
Mangan 1996), dokazuje, da je šport prispeval k oblikovanju različnih
skupinskostno zamišljenih identitet in obratno, da so nacionalne kulture
prispevale k podobi sodobnega športa. Cela vrsta avtorjev, ki so vodili
sociološko orientirane ali drugovrstne družboslovne raziskave o razmerju
med športom in družbo, mediji, političnimi, nacionalnimi in drugimi
ideologijami (Barnett 1990; Hargreaves 1982; Hoberman 1984; Vaugrand
1999; Brohm in Bambuck 1992; Dunning 1971; Bourdieu 1978; Blanchard
1995; Sands 1999; Duret 1993), je nazorno pokazala, da je nacionalno kre-
iranje mitov skozi šport nekaj, kar je pravzaprav zelo transnacionalna
praksa.
Tako kakor vsi športi je tudi smučanje determinirano z družbenim,
ekonomskim, političnim, nacionalnim in kulturnim kontekstom, v katerem
se udejanja v svojih številnih variacijah, manifestacijah in reprezentacijah.
To pa omogoča, da smučanje lahko postane tudi zanimiv predmet antropo-
loškega premišljevanja (Žužek Kres 2009: 147). Smučanje je za antropologi-
jo dokaj nova, nenavadna in morda celo »eksotična« topika interesa. Po dru-
gi strani velja antropologija s svojim analitskim aparatom in metodološkim
instrumentarijem še vedno za nenavaden raziskovalni pristop k preučevan-
ju smučarskega imaginarija. Preden je antropologija »zašla na smučišče«, so
po njem že suvereno vijugale druge discipline, denimo biomehanika, kine-
ziologija, fiziologija, psihologija in sociologija, ki so v smučarskem športu
prepoznavale zlasti pomen opreme, anatomije smučarja, njegovih poškodb,
22
vezanih s procesom izgradnje nacij konec 19. stoletja, ne preseneča, da se
je v 20. stoletju dogodil velik porast zanimanja za akademsko preučevan-
je športa in njegove nezanemarljive vloge v družbi. Različne znanstvene
discipline, od zgodovine, kineziologije, sociologije, antropologije, šport-
nih študijev, medijskih študijev, medijskih športnih študijev in sorodnih
akademskih domen, so se sprva pri svojih raziskovalnih zasegih pretež-
no osredotočale na okvir nacionalne države in nacionalne identitete kot kl-
jučnega referenčnega konteksta za razumevanje kulturne pozicije športov
(za primer Velike Britanije: Barnett 1990, Whannel 1992, Hargreaves 1987;
Avstralije: Goldlust 1987, Mewett 1999; Norveške: Klausen 1999; Švedske:
Sörlin 1995; Združenih držav Amerike: Chandler 1988, Pope 1993, 1997;
druge nacionalne sredine ali regije: Porter in Smith 2004, Bairner 2001,
Wagg 2005). Zajeten sveženj literature, ki se ukvarja z nacionalnimi šport-
nimi identitetami pri krepitvi nacionalnih, regionalnih, lokalnih ali sku-
pinskih zamišljanj skozi različne vrste športa (Archetti 1999; Crolley in
Hand 2002; Giulianotti 1999, Haynes 1995; Gruneau in Whitson 1993,
Mangan 1996), dokazuje, da je šport prispeval k oblikovanju različnih
skupinskostno zamišljenih identitet in obratno, da so nacionalne kulture
prispevale k podobi sodobnega športa. Cela vrsta avtorjev, ki so vodili
sociološko orientirane ali drugovrstne družboslovne raziskave o razmerju
med športom in družbo, mediji, političnimi, nacionalnimi in drugimi
ideologijami (Barnett 1990; Hargreaves 1982; Hoberman 1984; Vaugrand
1999; Brohm in Bambuck 1992; Dunning 1971; Bourdieu 1978; Blanchard
1995; Sands 1999; Duret 1993), je nazorno pokazala, da je nacionalno kre-
iranje mitov skozi šport nekaj, kar je pravzaprav zelo transnacionalna
praksa.
Tako kakor vsi športi je tudi smučanje determinirano z družbenim,
ekonomskim, političnim, nacionalnim in kulturnim kontekstom, v katerem
se udejanja v svojih številnih variacijah, manifestacijah in reprezentacijah.
To pa omogoča, da smučanje lahko postane tudi zanimiv predmet antropo-
loškega premišljevanja (Žužek Kres 2009: 147). Smučanje je za antropologi-
jo dokaj nova, nenavadna in morda celo »eksotična« topika interesa. Po dru-
gi strani velja antropologija s svojim analitskim aparatom in metodološkim
instrumentarijem še vedno za nenavaden raziskovalni pristop k preučevan-
ju smučarskega imaginarija. Preden je antropologija »zašla na smučišče«, so
po njem že suvereno vijugale druge discipline, denimo biomehanika, kine-
ziologija, fiziologija, psihologija in sociologija, ki so v smučarskem športu
prepoznavale zlasti pomen opreme, anatomije smučarja, njegovih poškodb,
22
