Page 26 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 26
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
na človeška čutila s pomočjo hipertrofiranih podob, naziranj in simbolov,
zaradi česar užitek ni vezan na redno zadovoljitev umetniških, športnih
ali kakih drugih simbolnih potreb, pač pa je sam redek trenutek spektakla
tudi že trenutek zadovoljitve. Spektakel in šport imata sicer bogato pred-
moderno zgodovino vzajemnega tkanja družbenih niti, vendar se zdi, da
je prav razvoj sodobnega športa v 19. stoletju, ki ga je spodbudila oživi-
tev olimpijskih iger (MacAloon 1984), izjemen tehnološki napredek, razvoj
množičnih medijev in razcvet vizualne kulture konec 19. stoletja, ustvaril
ključno vez med športom, mediji in spektaklom. Od takrat dalje so ti trije
elementi postali nerazdružljiva trojica sodobne družbene strukture športa
in njegove vizualne kulture.
Sodobne komunikacije, tehnologije in raznovrstne kulturne vsebine
ter estetske forme so tisti elementi, ki so postavili sodobni športni spektakel
v polje multiplih realnosti. Mnogi aspekti športa in športne industrije so
danes popolnoma podrejeni nenehni spektakularizaciji oziroma kreiran-
ju in konzumiranju imponiranih družbenih situacij, naziranj in okoliščin
kot svojevrstnih družbenih nujnosti sodobnega človeka. Danes je skorajda
nemogoče najti kakršnokoli vrsto športa, ki ne bi bil vpet, če naj rečemo z
Guyem Debordom, avtorjem znane situacionistične teoretizacije spektakla,
v družbo spektakla (Debord 1999). Spektakel se s svojo do skrajnosti sko-
mercializirano glasnostjo in hiperprodukcijo preprosto športu vsiljuje na
vseh področjih. Eric Hobsbawm trdi, da se je moderni šport konec 19. sto-
letja razvil kot sestavni del vala »izumljenih tradicij« v zahodnih družbah
in je bil takoj tudi postavljen v vlogo izgrajevanja nacij (Hobsbawm 1990
in 1993). V to navezo so bili istočasno vpleteni časopisi kot prva oblika kla-
sičnih množičnih medijev, v 20. stoletju so jim sledili še trije dominantni
klasični mediji, radio, film in televizija, ki je sprego med športom in spek-
taklom nedvomno zakoličila najgloblje. Konstantna rast in preobrazba, ki ji
je priča razmerje med športi, nacionalnimi agendami in medijskimi spek-
takli, je tudi z vidika porasta interdisciplinarnega in multidisciplinarnega
preučevanja področja dovolj indikativna (Rader 1984; Goldlust 1987; Rowe
1999; Wenner 1989, 1998; Whannel 1992; MacAloon 1984; Daddario 1998;
Kellner 2003: 63–92; Horne in Manzenreiter 2006; Catsis 1996; Schultz
2002; Seidler 1964; Tomlinson & Young 2006).
V pričujočem besedilu smo želeli povezati teorijo spektakelske funk-
cije z empirično izkušnjo, ki nam jo je zagotovila kratka etnografija reži-
serjev, novinarjev, komentatorjev in sorodnih televizijskih, radijskih in
časopisnih profilov ustvarjanja medijskih vsebin s področja športa. Z etno-
26
na človeška čutila s pomočjo hipertrofiranih podob, naziranj in simbolov,
zaradi česar užitek ni vezan na redno zadovoljitev umetniških, športnih
ali kakih drugih simbolnih potreb, pač pa je sam redek trenutek spektakla
tudi že trenutek zadovoljitve. Spektakel in šport imata sicer bogato pred-
moderno zgodovino vzajemnega tkanja družbenih niti, vendar se zdi, da
je prav razvoj sodobnega športa v 19. stoletju, ki ga je spodbudila oživi-
tev olimpijskih iger (MacAloon 1984), izjemen tehnološki napredek, razvoj
množičnih medijev in razcvet vizualne kulture konec 19. stoletja, ustvaril
ključno vez med športom, mediji in spektaklom. Od takrat dalje so ti trije
elementi postali nerazdružljiva trojica sodobne družbene strukture športa
in njegove vizualne kulture.
Sodobne komunikacije, tehnologije in raznovrstne kulturne vsebine
ter estetske forme so tisti elementi, ki so postavili sodobni športni spektakel
v polje multiplih realnosti. Mnogi aspekti športa in športne industrije so
danes popolnoma podrejeni nenehni spektakularizaciji oziroma kreiran-
ju in konzumiranju imponiranih družbenih situacij, naziranj in okoliščin
kot svojevrstnih družbenih nujnosti sodobnega človeka. Danes je skorajda
nemogoče najti kakršnokoli vrsto športa, ki ne bi bil vpet, če naj rečemo z
Guyem Debordom, avtorjem znane situacionistične teoretizacije spektakla,
v družbo spektakla (Debord 1999). Spektakel se s svojo do skrajnosti sko-
mercializirano glasnostjo in hiperprodukcijo preprosto športu vsiljuje na
vseh področjih. Eric Hobsbawm trdi, da se je moderni šport konec 19. sto-
letja razvil kot sestavni del vala »izumljenih tradicij« v zahodnih družbah
in je bil takoj tudi postavljen v vlogo izgrajevanja nacij (Hobsbawm 1990
in 1993). V to navezo so bili istočasno vpleteni časopisi kot prva oblika kla-
sičnih množičnih medijev, v 20. stoletju so jim sledili še trije dominantni
klasični mediji, radio, film in televizija, ki je sprego med športom in spek-
taklom nedvomno zakoličila najgloblje. Konstantna rast in preobrazba, ki ji
je priča razmerje med športi, nacionalnimi agendami in medijskimi spek-
takli, je tudi z vidika porasta interdisciplinarnega in multidisciplinarnega
preučevanja področja dovolj indikativna (Rader 1984; Goldlust 1987; Rowe
1999; Wenner 1989, 1998; Whannel 1992; MacAloon 1984; Daddario 1998;
Kellner 2003: 63–92; Horne in Manzenreiter 2006; Catsis 1996; Schultz
2002; Seidler 1964; Tomlinson & Young 2006).
V pričujočem besedilu smo želeli povezati teorijo spektakelske funk-
cije z empirično izkušnjo, ki nam jo je zagotovila kratka etnografija reži-
serjev, novinarjev, komentatorjev in sorodnih televizijskih, radijskih in
časopisnih profilov ustvarjanja medijskih vsebin s področja športa. Z etno-
26
