Page 263 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 263
časopis in njegovi bralci ...
levantno, ker to so vse zelo manipulativne stvari. Novinarji bi se morali res
ukvarjati s svojo verodostojnostjo, profesionalnostjo in ustvarjalnostjo. Kako
se časopis prodaja, pa je stvar drugih služb.«), četrti ga kontekstualizirali z
inventivnostjo (INFž4: »Več je razlogov za upad branosti. S prehodom na
dnevnik smo se podražili, ljudje si dnevnika niso mogli več privoščiti. Pojavili
so se brezplačniki v enormnih nakladah, ki so se sami od sebe ponujali na
neštetih stojnicah. Primorske novice so prepozno šle na splet in tako prepoz-
no začele z animiranjem spletnega bralstva. S prehodom na dnevnik se tudi
ni povečalo število novinarjev, kar bi bilo nujno potrebno. Vseeno skušamo
biti vsak dan čim boljši in narediti časopis, ki bi ga tudi sami radi brali. Res
pa je, da se ne poslužujemo radikalnih ukrepov, kot je prodaja 'krvi in sper-
me' na naslovnici, in to se mi zdi pav. Črna kronika ni sporna, če se pojavi na
naslovnici. In ker prodajamo časopis, pretehta črna kronika. Si pa želim, da
bi eksperimentirali z bralci in na naslovnico kdaj uvrstili kulturne teme.«).
V okvir tega diskurzivnega razmerja sodi tudi področje sodelovan-
ja uredništev z drugimi službami v časopisni hiši, še zlasti z oddelkom za
marketing ali trženje. Iz pridobljenih izrek sklepamo, da gre v odnosu med
tistimi, ki časopis ustvarjajo, in tistimi, ki ga prodajajo, za intenziven pro-
ces vzajemnega pogajanja in soočanja pomenov, smislov, pristojnosti, kom-
petenc in nujnosti. Pri vprašanju, od katerih služb ali organov v časopisni
hiši dobijo uredništva največ sugestij za objavo, je pri vseh odgovor enak,
da je to služba za marketing. Toda novinarji to sodelovanje naturalizirajo
s previdnostjo v smislu brezizhodne benevolence. Tako novinarka INFž4
pravi, da ima včasih pri objavi kakšne novice besedo tudi njihov marke-
ting, a hitro pristavi: »Vendar le toliko, da lahko predlaga, kot vsak v hiši,
tudi vratar. Predlog marketinga novinar sam oceni, ali sledi novinarskemu
izdelku ali ne. Če ugotoviš nekaj neprimernega, boš to napisal, nikakor ne
bo šlo za reklamni članek.« Toda v drugem delu intervjuja na vprašanje, ali
povezava z naročniki, oglaševalci ali poslovnimi partnerji vpliva na obja-
vo, informatorka ponudi pomenljiv zaklinjajoč odziv, a svojo izreko nadal-
je hitro utiri v obnebje diskurza pravšnjosti: »Bog ne daj, da bi zaradi na-
ročnika, oglaševalca ali partnerja kakšen članek, ki bi moral biti objavljen,
izpadel iz časopisa. Mnenje vseh treh je seveda dobrodošlo, ne sme pa vpli-
vati … Nekateri naročniki se izpostavljajo kot glasniki svojega okolja, so tudi
kritični in analitični.« Druga novinarka je bila pripravljena deliti manj cen-
zuriran pogled: »Pri svojem delu še nisem zaznala, da bi pri objavi mojih te-
kstov imel besedo marketing. Pred leti se pa je že zgodilo, da je marketing pre-
ko direktorice dosegel, da smo opravili kakšen intervju z glasbenikom, ki je
263
levantno, ker to so vse zelo manipulativne stvari. Novinarji bi se morali res
ukvarjati s svojo verodostojnostjo, profesionalnostjo in ustvarjalnostjo. Kako
se časopis prodaja, pa je stvar drugih služb.«), četrti ga kontekstualizirali z
inventivnostjo (INFž4: »Več je razlogov za upad branosti. S prehodom na
dnevnik smo se podražili, ljudje si dnevnika niso mogli več privoščiti. Pojavili
so se brezplačniki v enormnih nakladah, ki so se sami od sebe ponujali na
neštetih stojnicah. Primorske novice so prepozno šle na splet in tako prepoz-
no začele z animiranjem spletnega bralstva. S prehodom na dnevnik se tudi
ni povečalo število novinarjev, kar bi bilo nujno potrebno. Vseeno skušamo
biti vsak dan čim boljši in narediti časopis, ki bi ga tudi sami radi brali. Res
pa je, da se ne poslužujemo radikalnih ukrepov, kot je prodaja 'krvi in sper-
me' na naslovnici, in to se mi zdi pav. Črna kronika ni sporna, če se pojavi na
naslovnici. In ker prodajamo časopis, pretehta črna kronika. Si pa želim, da
bi eksperimentirali z bralci in na naslovnico kdaj uvrstili kulturne teme.«).
V okvir tega diskurzivnega razmerja sodi tudi področje sodelovan-
ja uredništev z drugimi službami v časopisni hiši, še zlasti z oddelkom za
marketing ali trženje. Iz pridobljenih izrek sklepamo, da gre v odnosu med
tistimi, ki časopis ustvarjajo, in tistimi, ki ga prodajajo, za intenziven pro-
ces vzajemnega pogajanja in soočanja pomenov, smislov, pristojnosti, kom-
petenc in nujnosti. Pri vprašanju, od katerih služb ali organov v časopisni
hiši dobijo uredništva največ sugestij za objavo, je pri vseh odgovor enak,
da je to služba za marketing. Toda novinarji to sodelovanje naturalizirajo
s previdnostjo v smislu brezizhodne benevolence. Tako novinarka INFž4
pravi, da ima včasih pri objavi kakšne novice besedo tudi njihov marke-
ting, a hitro pristavi: »Vendar le toliko, da lahko predlaga, kot vsak v hiši,
tudi vratar. Predlog marketinga novinar sam oceni, ali sledi novinarskemu
izdelku ali ne. Če ugotoviš nekaj neprimernega, boš to napisal, nikakor ne
bo šlo za reklamni članek.« Toda v drugem delu intervjuja na vprašanje, ali
povezava z naročniki, oglaševalci ali poslovnimi partnerji vpliva na obja-
vo, informatorka ponudi pomenljiv zaklinjajoč odziv, a svojo izreko nadal-
je hitro utiri v obnebje diskurza pravšnjosti: »Bog ne daj, da bi zaradi na-
ročnika, oglaševalca ali partnerja kakšen članek, ki bi moral biti objavljen,
izpadel iz časopisa. Mnenje vseh treh je seveda dobrodošlo, ne sme pa vpli-
vati … Nekateri naročniki se izpostavljajo kot glasniki svojega okolja, so tudi
kritični in analitični.« Druga novinarka je bila pripravljena deliti manj cen-
zuriran pogled: »Pri svojem delu še nisem zaznala, da bi pri objavi mojih te-
kstov imel besedo marketing. Pred leti se pa je že zgodilo, da je marketing pre-
ko direktorice dosegel, da smo opravili kakšen intervju z glasbenikom, ki je
263
