Page 30 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 30
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
grafski disputi, ki denimo komentirajo izvornostni temelj slovenske smu-
čarije z idejami »slovenskih izvorov evropskega smučanja« (Rajtmajer 1994:
97–101), »Blok kot zibelke slovenskega smučanja« (Urbanc 1999, 412–413) ali
»oživljenega smučanja na lesenih smučeh« (Dolžan Eržen 2004: 124–125),
precej nazorno izkazujejo, da je zgodovina smučanja na Slovenskem moč-
no udomačena v ambicijah narodnostnih študij in v imaginariju narodo-
budne ideologije.
Izvornostni mit slovenskega smučanja kot reprezentacije slovenske na-
cije je že od vsega začetka zakodiran v specifično privzdignjeno, rekli bi kar
spektakelsko naracijo, ki od dolgega 19. stoletja nacionalnih vrenj in trenj
dalje nastopi tudi kot objekt izdatne nacionalne skrbi, ki naj bi ob dru-
gih aspektih omogočil »spontano« nacionalno identifikacijo članov svojih
izvajalcev kot utelesiteljev veščine in vrline. Starc v enem svojih člankov s
kar nekaj primeri pokaže, da so že zelo enostavne telesne prakse športa v 19.
stoletju ljudem omogočile njihovo močno zamišljanje v člane neke nacio-
nalne skupnosti (Starc 2003: 909). Smučanje na Slovenskem v tem sila inter-
nacionalnem projektu kreiranja nacionalnih identitet (prim. Thiesse 1999:
11) seveda ni bilo nobena izjema, saj je že v predromantični predstavi obvel-
jalo za nekaj, kar odlikuje ljudi na Kranjskem, jim podeljuje status klenos-
ti, hrabrosti, iznajdljivosti in drugačnosti, torej kulturne razlike, ki pride še
posebej do izraza po tem, ko Slovenci postanejo del jugoslovanske držav-
ne tvorbe. Ta navezava med smučanjem in nacionalno idejo se seveda v 19.
stoletju okrepi in dokončno spoji v nerazdružljiv konglomerat naziranj in
predstav, ki dobijo svoje neposredne realizacije tudi v okviru jugoslovan-
skih esencialističnih in avtohtonističnih ideologij, v okviru katerih smu-
čanje v 20. stoletju nemudoma dobi značaj »tipičnega« slovenskega športa
v okviru večnacionalne države. Ne le v Sloveniji, pač pa tudi po drugih ju-
goslovanskih republikah se zelo uspešno in presenetljivo homogeno za več
desetletij naseli prepričanje, da so Slovenci smučarji in da naj bi imeli dar
za to vsekakor naravnemu okolju zelo prikladno in zanimivo športno ak-
tivnost celo v genih.3
V prvih desetletjih 20. stoletja, ko pride do preboja v razvoju tekmoval-
nega smučarskega športa, tako alpskega kakor nordijskega, postane obisko-
vanje smučarskih tekem in prireditev dejanje, ki neposredno anticipira pri-
padnost nacionalnemu kolektivu. Razna vaška tekmovanja čez drn in strn
na smučeh bodisi v alpskem bodisi nordijskem slogu postanejo v dvajsetih
3 Več o tovrstnih aspektih glej Starc 2003: 919–920.
30
grafski disputi, ki denimo komentirajo izvornostni temelj slovenske smu-
čarije z idejami »slovenskih izvorov evropskega smučanja« (Rajtmajer 1994:
97–101), »Blok kot zibelke slovenskega smučanja« (Urbanc 1999, 412–413) ali
»oživljenega smučanja na lesenih smučeh« (Dolžan Eržen 2004: 124–125),
precej nazorno izkazujejo, da je zgodovina smučanja na Slovenskem moč-
no udomačena v ambicijah narodnostnih študij in v imaginariju narodo-
budne ideologije.
Izvornostni mit slovenskega smučanja kot reprezentacije slovenske na-
cije je že od vsega začetka zakodiran v specifično privzdignjeno, rekli bi kar
spektakelsko naracijo, ki od dolgega 19. stoletja nacionalnih vrenj in trenj
dalje nastopi tudi kot objekt izdatne nacionalne skrbi, ki naj bi ob dru-
gih aspektih omogočil »spontano« nacionalno identifikacijo članov svojih
izvajalcev kot utelesiteljev veščine in vrline. Starc v enem svojih člankov s
kar nekaj primeri pokaže, da so že zelo enostavne telesne prakse športa v 19.
stoletju ljudem omogočile njihovo močno zamišljanje v člane neke nacio-
nalne skupnosti (Starc 2003: 909). Smučanje na Slovenskem v tem sila inter-
nacionalnem projektu kreiranja nacionalnih identitet (prim. Thiesse 1999:
11) seveda ni bilo nobena izjema, saj je že v predromantični predstavi obvel-
jalo za nekaj, kar odlikuje ljudi na Kranjskem, jim podeljuje status klenos-
ti, hrabrosti, iznajdljivosti in drugačnosti, torej kulturne razlike, ki pride še
posebej do izraza po tem, ko Slovenci postanejo del jugoslovanske držav-
ne tvorbe. Ta navezava med smučanjem in nacionalno idejo se seveda v 19.
stoletju okrepi in dokončno spoji v nerazdružljiv konglomerat naziranj in
predstav, ki dobijo svoje neposredne realizacije tudi v okviru jugoslovan-
skih esencialističnih in avtohtonističnih ideologij, v okviru katerih smu-
čanje v 20. stoletju nemudoma dobi značaj »tipičnega« slovenskega športa
v okviru večnacionalne države. Ne le v Sloveniji, pač pa tudi po drugih ju-
goslovanskih republikah se zelo uspešno in presenetljivo homogeno za več
desetletij naseli prepričanje, da so Slovenci smučarji in da naj bi imeli dar
za to vsekakor naravnemu okolju zelo prikladno in zanimivo športno ak-
tivnost celo v genih.3
V prvih desetletjih 20. stoletja, ko pride do preboja v razvoju tekmoval-
nega smučarskega športa, tako alpskega kakor nordijskega, postane obisko-
vanje smučarskih tekem in prireditev dejanje, ki neposredno anticipira pri-
padnost nacionalnemu kolektivu. Razna vaška tekmovanja čez drn in strn
na smučeh bodisi v alpskem bodisi nordijskem slogu postanejo v dvajsetih
3 Več o tovrstnih aspektih glej Starc 2003: 919–920.
30
