Page 28 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 28
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
dobi v njegovem monumentalnem raziskovalnem delu Die Ehre deß
Herzogthums Crain [Slava Vojvodine Kranjske], ki je izšlo leta 1689 v nem-
ščini v Nürnbergu, svoj prvi slavni dokumentirani opis. V njem v četrti
knjigi »Naravne redkosti dežele Kranjske« pod naslovom »Čudna hoja po
zasneženih gorah« Valvasor natančno popiše neko zelo nenavadno zimsko
aktivnost, ki se jo gredo kranjski kmetje na Bloški planoti, v okolici Turjaka
in drugod po hribih dežele Kranjske:
Poleg tega poznajo kmetje ponekod na Kranjskem, zlasti pri
Turjaku in tam okoli, neki redek izum, kakršnega nisem videl
še nikoli v nobeni deželi, namreč, da se spuščajo pozimi, ko leži
sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta na-
men vzamejo po dve leseni deščici, četrt palca debeli, pol čevlja
široki in približno pet čevljev dolgi. Spredaj sta deščici ukrivlje-
ni in navzgor zavihnjeni. Na sredi je usnjat jermen, da se vtikajo
noge vanj; na vsako nogo se pritrjuje po ena taka deščica. K temu
ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah; to si nastavi pod pazduho pa
se drži ob nji močno nazaj, da mu je za oporo in krmilo, in tako
se driča, lahko bi rekli tudi s m u k a ali l e t i po najbolj strmem
pobočju. Zakaj vtem ko stoji na deščicah in se prav trdno, da, z
vso močjo naslanja na gorjačo, jo reže tako urno navzdol, da pre-
sega skoraj vsako domišljijo in v hitrosti nič ne zaostaja za tisti-
mi, ki se na Holandskem z drsalkami vozijo po ledu. Vsak trenu-
tek se utegne izogniti vsemu, kar mu je na poti, bodi že drevo ali
skala, bodi kaj drugega takega. Noben hrib mu ni prestrm, nobe-
den z drevjem tako gosto porasel, da se ne bi mogel na ta način
drkati po njem. Zakaj kjerkoli mu stoji kaka ovira na poti, povsod
je kos svoj smuk po kačje kljukati in vijugati. Če pa je pot povsem
prosta, nezarasla in brez opotike, se drevi lepo naravnost, in sicer
venomer tako stoje in navzdol oprt ob gorjačo: te se drži možak s
tolikšno silo in močjo, tako čvrsto in trdo, ko da bi ne imel nobe-
nega uda in nobenega sklepa. (Valvasor 1994 [1689]: 94)
Gornji Valvasorjev pasus o »smukanju« kranjskih kmetov 17. stoletja
po visokih snežnikih kranjske dežele je za naš namen pisanja, v katerem
želimo izpostaviti spektakelsko funkcijo smučanja za kasnejšo nacional-
no identifikacijo s tem športom od 19. stoletja dalje, naravnost briljanten.
Valvasor ne skriva čudenja nad tem, kako »morejo po najbolj strmem hri-
bu drveti navzdol«, predvsem pa nad hitrostjo in spretnostjo pri taki vožnji.
V času, ko je človek kot najhitrejši možen način človeškega gibanja prepo-
28
dobi v njegovem monumentalnem raziskovalnem delu Die Ehre deß
Herzogthums Crain [Slava Vojvodine Kranjske], ki je izšlo leta 1689 v nem-
ščini v Nürnbergu, svoj prvi slavni dokumentirani opis. V njem v četrti
knjigi »Naravne redkosti dežele Kranjske« pod naslovom »Čudna hoja po
zasneženih gorah« Valvasor natančno popiše neko zelo nenavadno zimsko
aktivnost, ki se jo gredo kranjski kmetje na Bloški planoti, v okolici Turjaka
in drugod po hribih dežele Kranjske:
Poleg tega poznajo kmetje ponekod na Kranjskem, zlasti pri
Turjaku in tam okoli, neki redek izum, kakršnega nisem videl
še nikoli v nobeni deželi, namreč, da se spuščajo pozimi, ko leži
sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta na-
men vzamejo po dve leseni deščici, četrt palca debeli, pol čevlja
široki in približno pet čevljev dolgi. Spredaj sta deščici ukrivlje-
ni in navzgor zavihnjeni. Na sredi je usnjat jermen, da se vtikajo
noge vanj; na vsako nogo se pritrjuje po ena taka deščica. K temu
ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah; to si nastavi pod pazduho pa
se drži ob nji močno nazaj, da mu je za oporo in krmilo, in tako
se driča, lahko bi rekli tudi s m u k a ali l e t i po najbolj strmem
pobočju. Zakaj vtem ko stoji na deščicah in se prav trdno, da, z
vso močjo naslanja na gorjačo, jo reže tako urno navzdol, da pre-
sega skoraj vsako domišljijo in v hitrosti nič ne zaostaja za tisti-
mi, ki se na Holandskem z drsalkami vozijo po ledu. Vsak trenu-
tek se utegne izogniti vsemu, kar mu je na poti, bodi že drevo ali
skala, bodi kaj drugega takega. Noben hrib mu ni prestrm, nobe-
den z drevjem tako gosto porasel, da se ne bi mogel na ta način
drkati po njem. Zakaj kjerkoli mu stoji kaka ovira na poti, povsod
je kos svoj smuk po kačje kljukati in vijugati. Če pa je pot povsem
prosta, nezarasla in brez opotike, se drevi lepo naravnost, in sicer
venomer tako stoje in navzdol oprt ob gorjačo: te se drži možak s
tolikšno silo in močjo, tako čvrsto in trdo, ko da bi ne imel nobe-
nega uda in nobenega sklepa. (Valvasor 1994 [1689]: 94)
Gornji Valvasorjev pasus o »smukanju« kranjskih kmetov 17. stoletja
po visokih snežnikih kranjske dežele je za naš namen pisanja, v katerem
želimo izpostaviti spektakelsko funkcijo smučanja za kasnejšo nacional-
no identifikacijo s tem športom od 19. stoletja dalje, naravnost briljanten.
Valvasor ne skriva čudenja nad tem, kako »morejo po najbolj strmem hri-
bu drveti navzdol«, predvsem pa nad hitrostjo in spretnostjo pri taki vožnji.
V času, ko je človek kot najhitrejši možen način človeškega gibanja prepo-
28
