Page 32 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 32
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
Slika 2: Fotografija množičnega »tekaškega praznika nad Idrijo« leta 1987
Vir: Delo, 9. 2. 1987, str. 1 (foto: Jani Alič)
Planica se v tem času uveljavi kot »smučarski raj« (Kveder 1940: 210)
in nacionalno športno prizorišče, ki slovensko nacijo postavi na svetovni
športni zemljevid:
Ves svet govori in piše o Planici, rad bi videl jo v resnici. Še celo
Japonci so bili v gorenjskem konci. Tam skakalnico so občudova-
li … da 100 metrov bi skakali. […] Planiška skakalnica je najbolj-
ša na svetu. (Sicherl 1938/39: 218)
Skakalci so predstavljeni kakor ptice, ki letijo v daljavo, ali kakor »ču-
varji neba«, katerih športno veščino se lahko označi za pravo »smučarsko
umetnost«, ki meji že na nadnaravno. Ko je v zgodbo o Planici kot »naši
kraljici« vstopilo še dnevno časopisje in kasneje še televizija s svojim pre-
stižnim vsakoletnim prenosom tekem svetovnega pokala v smučarskih
skokih, si je Planica pridobila status slovenskega športnega spektakla par
excellence oziroma status večdnevnega nacionalnega športnega praznika, s
katerim se ne morejo meriti niti vsakoletne tekme svetovnega pokala v alp-
skem smučanju v Kranjski Gori in na mariborskem Pohorju ali posamezna
evropska in svetovna prvenstva, ki so bila organizirana v Sloveniji. V osem-
desetih letih se Planica v medijih predstavlja kot »arena pogumnih«, »ne-
pozabno doživetje« in kot turistična destinacija prijetnega zimskega oddi-
ha, ki poleg spremljanja atraktivnih skokov ponuja tudi lep razgled na gore
32
Slika 2: Fotografija množičnega »tekaškega praznika nad Idrijo« leta 1987
Vir: Delo, 9. 2. 1987, str. 1 (foto: Jani Alič)
Planica se v tem času uveljavi kot »smučarski raj« (Kveder 1940: 210)
in nacionalno športno prizorišče, ki slovensko nacijo postavi na svetovni
športni zemljevid:
Ves svet govori in piše o Planici, rad bi videl jo v resnici. Še celo
Japonci so bili v gorenjskem konci. Tam skakalnico so občudova-
li … da 100 metrov bi skakali. […] Planiška skakalnica je najbolj-
ša na svetu. (Sicherl 1938/39: 218)
Skakalci so predstavljeni kakor ptice, ki letijo v daljavo, ali kakor »ču-
varji neba«, katerih športno veščino se lahko označi za pravo »smučarsko
umetnost«, ki meji že na nadnaravno. Ko je v zgodbo o Planici kot »naši
kraljici« vstopilo še dnevno časopisje in kasneje še televizija s svojim pre-
stižnim vsakoletnim prenosom tekem svetovnega pokala v smučarskih
skokih, si je Planica pridobila status slovenskega športnega spektakla par
excellence oziroma status večdnevnega nacionalnega športnega praznika, s
katerim se ne morejo meriti niti vsakoletne tekme svetovnega pokala v alp-
skem smučanju v Kranjski Gori in na mariborskem Pohorju ali posamezna
evropska in svetovna prvenstva, ki so bila organizirana v Sloveniji. V osem-
desetih letih se Planica v medijih predstavlja kot »arena pogumnih«, »ne-
pozabno doživetje« in kot turistična destinacija prijetnega zimskega oddi-
ha, ki poleg spremljanja atraktivnih skokov ponuja tudi lep razgled na gore
32
