Page 390 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 390
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
kateri avtor obravnava, kako je televizija smučanje institucionalizirala, for-
malizirala in posledično spremenila v paradni šport nacionalnega pomena
na Slovenskem, etnografija nastopa le ilustrativno. Njen obrobni oziroma
sekundaren značaj za samo pojasnjevanje tematike se da opaziti v omeje-
nem številu informatorjev in neposrednih referenc nanje v besedilu, kakor
tudi v tem, da avtor bogato črpa iz drugih medijskih evidenc in virov. Toda
bolj ko potujemo po knjigi od prve do zadnje študije, bolj etnografija sto-
pa v ospredje in postaja primarni vir in celo odskočna deska refleksije te-
matike. To napredovanje od teorije do empirije, od poletnografsko zastav-
ljenega preučevanja vloge televizije pri transformaciji družbenega statusa
smučarske športne prakse prek manjšinskih akterskih percepcij medijskih
reprezentacij, družbenih rab mobilnega telefona, mediatiziranih modnih
performanc slovenske elite do izrazito etnografsko postavljenih raziskav
habitusa ustvarjalcev in bralcev časopisa Primorske novice in slovenskih
jutjuberjev, je pomenljiv in dobro opazen. V tem loku tematizacij se zdi, ka-
kor da avtor išče ustrezen terenski pristop in interpretativni način, s kate-
rim skuša zagrabiti »surovo« aktersko družbeno realnost ter jo pretvoriti v
akademsko analizo. Če je, denimo, pri prvi študiji etnografski aspekt inter-
pretacije le bežno tematiziran, je v zadnji o uporabniških praksah YouTuba
etnografija tako močno potisnjena v ospredje tematizacije, da že na nekate-
rih mestih nadomešča analizo.
Vse te terensko osnovane študije so pravzaprav dokaz, da je resnično
terensko raziskovanje družbenih pojavov vselej potrebno razumeti kot re-
zultat družbenih pogojev, v katerih se tovrstne raziskave odvijajo, kakor
tudi svojevrstna hoja po robu raziskovalnih zmožnosti in nenehno prever-
janje lastnih pozicij. MEDIJSKE ETNOGRAFIJE nam sugerirajo, da stal-
no vzdrževati to mejo, ne da bi kdaj tudi zdrsnili čez, nikakor ni enostavna
naloga, ampak konstanten pogajalski proces med raziskovalcem in svetom,
ki ga obkroža. Avtor si pri tem ne dela nobenih utvar in na nekaterih mes-
tih odprto avtoreflektira in avtokontekstualizira lastno tehnologijo teh te-
renskih raziskav, njihovih dobrih in slabih plati.
Natančen bralec ali bralka bosta lahko ugotovila, da so pričujoče me-
dijske etnografije več kot to. Čeprav je vodilni pristop, ki omogoča boljše
razumevanje medijev in komuniciranja danes, etnografski, je avtor hkra-
ti posegel po številnih drugih teorijah in perspektivah, ki niso etnografske
in na podlagi katerih učinkovito dopolnjuje, nadgrajuje in osmišlja izvir-
no pridobljene empirične podatke. Avtor tako poseže po številnih referenč-
nih avtorjih, katerih ideje in uvide smiselno aplicira na svoje tematizacije
390
kateri avtor obravnava, kako je televizija smučanje institucionalizirala, for-
malizirala in posledično spremenila v paradni šport nacionalnega pomena
na Slovenskem, etnografija nastopa le ilustrativno. Njen obrobni oziroma
sekundaren značaj za samo pojasnjevanje tematike se da opaziti v omeje-
nem številu informatorjev in neposrednih referenc nanje v besedilu, kakor
tudi v tem, da avtor bogato črpa iz drugih medijskih evidenc in virov. Toda
bolj ko potujemo po knjigi od prve do zadnje študije, bolj etnografija sto-
pa v ospredje in postaja primarni vir in celo odskočna deska refleksije te-
matike. To napredovanje od teorije do empirije, od poletnografsko zastav-
ljenega preučevanja vloge televizije pri transformaciji družbenega statusa
smučarske športne prakse prek manjšinskih akterskih percepcij medijskih
reprezentacij, družbenih rab mobilnega telefona, mediatiziranih modnih
performanc slovenske elite do izrazito etnografsko postavljenih raziskav
habitusa ustvarjalcev in bralcev časopisa Primorske novice in slovenskih
jutjuberjev, je pomenljiv in dobro opazen. V tem loku tematizacij se zdi, ka-
kor da avtor išče ustrezen terenski pristop in interpretativni način, s kate-
rim skuša zagrabiti »surovo« aktersko družbeno realnost ter jo pretvoriti v
akademsko analizo. Če je, denimo, pri prvi študiji etnografski aspekt inter-
pretacije le bežno tematiziran, je v zadnji o uporabniških praksah YouTuba
etnografija tako močno potisnjena v ospredje tematizacije, da že na nekate-
rih mestih nadomešča analizo.
Vse te terensko osnovane študije so pravzaprav dokaz, da je resnično
terensko raziskovanje družbenih pojavov vselej potrebno razumeti kot re-
zultat družbenih pogojev, v katerih se tovrstne raziskave odvijajo, kakor
tudi svojevrstna hoja po robu raziskovalnih zmožnosti in nenehno prever-
janje lastnih pozicij. MEDIJSKE ETNOGRAFIJE nam sugerirajo, da stal-
no vzdrževati to mejo, ne da bi kdaj tudi zdrsnili čez, nikakor ni enostavna
naloga, ampak konstanten pogajalski proces med raziskovalcem in svetom,
ki ga obkroža. Avtor si pri tem ne dela nobenih utvar in na nekaterih mes-
tih odprto avtoreflektira in avtokontekstualizira lastno tehnologijo teh te-
renskih raziskav, njihovih dobrih in slabih plati.
Natančen bralec ali bralka bosta lahko ugotovila, da so pričujoče me-
dijske etnografije več kot to. Čeprav je vodilni pristop, ki omogoča boljše
razumevanje medijev in komuniciranja danes, etnografski, je avtor hkra-
ti posegel po številnih drugih teorijah in perspektivah, ki niso etnografske
in na podlagi katerih učinkovito dopolnjuje, nadgrajuje in osmišlja izvir-
no pridobljene empirične podatke. Avtor tako poseže po številnih referenč-
nih avtorjih, katerih ideje in uvide smiselno aplicira na svoje tematizacije
390
