Page 63 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 63
ko smuča televizija: antropološka študija kulturne transformacije ...
dualne veščine in talent smučarjev projicirani v povsem običajne lastnos-
ti, ki so skupne vsem gledalcem in posledično članom nacije. Takšen ko-
mentatorjev nagovor torej gledalce vabi v diskurz gostitelja kot domačega
doma, in tako gradi nacionalno kolektivno zamišljeno izkušnjo. Na ta na-
čin se gledalci lahko ugledajo v podobi pripadnikov nacije. Zgoraj omen-
jena televizijska razglednica je v funkciji ritualne iniciacije televizijskih
gledalcev v nacionalno skupnost. Podobe televizijske familiarizacije dr-
žave gostiteljice tekme so namreč organizirane v dramaturško pomenlji-
vem redu, ki Slovenijo iz globalnega evropskega konteksta postopoma pre-
stavlja v lokalni okvir panoramskega pogleda na kraj, kjer se odvija tekma.
Televizijska transformacija slovenskih naravnih lepot in kulturnih zname-
nitosti v fluidni spektakel televizirane krajine deluje kakor tanka koža kul-
ture nacije, ki prekriva oko kamere in televizijski ekran. Kakor že rečeno, ta
slikovita prezentacija ni le kolaž krajine, pač pa je rezime, emblem in identi-
teta nacije, ki nas utrjuje v prepričanju, da nacionalna krajina ni le naravno
dejstvo ali samoumevna danost, pač pa zgodovinska in kulturna konstruk-
cija. Številne države se lahko bržčas pohvalijo s podobnimi elementi nacije,
kakor so gore, jezera, konji, ravnice, jame ali strmine, toda vsaka nacional-
na skupnost tem elementom pripiše svojstvene lastnosti in jih vpne v lasten
kulturni imaginarij, zaradi česar so za Slovence slovenske gore nekaj po-
sebnega in različnega od gora drugih dežel. Omenjena razglednica v resnici
skuša biti nekakšen balansiran povzetek kulturne in naravne raznolikosti,
s tem da Slovenije ne prikazuje niti kot povsem ravno deželo (kar bi spo-
minjalo morebiti na Madžarsko), niti kot povsem gorsko (kar bi referiralo
na Avstrijo). Rekli bi, da skuša biti mešanica vsega, s čimer želi televizijske-
mu gledalcu ustvariti vtis, da Slovenija ni krajinsko homogena, pač pa hete-
rogena in s tem slikovita dežela. Zgodovinsko gledano je bržčas 19. stoletje
odločilno prispevalo koncepcijo slovenske dežele, ki temelji na raznolikosti
naravnih virov. Toda s procesom osamosvojitve Slovenije leta 1991 se ideja
o nacionalnem krajinskem značaju slovenskega teritorija revitalizira, in to
zlasti v navezavi na novo politično retoriko, ki želi Slovenijo prikazati kot
»srce Evrope«, kot »Evropo v malem«, skratka kot idealni skupek naravnih
lepot in kulturnih znamenitosti, kjer je mogoče na majhnem teritoriju naj-
ti zelo raznoliko krajino. V času pridruževanja Slovenije Evropski uniji je
koncept Slovenije kot harmonične sinteze kontrastne krajine, kot prostora
naravne zmernosti in uravnoteženosti, kot države z edinstveno strateško
pozicijo, umeščeno na samem križišču romanske, slovanske in germanske
kulture, postal izdatno izpostavljen politični, turistični, ekonomski, pro-
63
dualne veščine in talent smučarjev projicirani v povsem običajne lastnos-
ti, ki so skupne vsem gledalcem in posledično članom nacije. Takšen ko-
mentatorjev nagovor torej gledalce vabi v diskurz gostitelja kot domačega
doma, in tako gradi nacionalno kolektivno zamišljeno izkušnjo. Na ta na-
čin se gledalci lahko ugledajo v podobi pripadnikov nacije. Zgoraj omen-
jena televizijska razglednica je v funkciji ritualne iniciacije televizijskih
gledalcev v nacionalno skupnost. Podobe televizijske familiarizacije dr-
žave gostiteljice tekme so namreč organizirane v dramaturško pomenlji-
vem redu, ki Slovenijo iz globalnega evropskega konteksta postopoma pre-
stavlja v lokalni okvir panoramskega pogleda na kraj, kjer se odvija tekma.
Televizijska transformacija slovenskih naravnih lepot in kulturnih zname-
nitosti v fluidni spektakel televizirane krajine deluje kakor tanka koža kul-
ture nacije, ki prekriva oko kamere in televizijski ekran. Kakor že rečeno, ta
slikovita prezentacija ni le kolaž krajine, pač pa je rezime, emblem in identi-
teta nacije, ki nas utrjuje v prepričanju, da nacionalna krajina ni le naravno
dejstvo ali samoumevna danost, pač pa zgodovinska in kulturna konstruk-
cija. Številne države se lahko bržčas pohvalijo s podobnimi elementi nacije,
kakor so gore, jezera, konji, ravnice, jame ali strmine, toda vsaka nacional-
na skupnost tem elementom pripiše svojstvene lastnosti in jih vpne v lasten
kulturni imaginarij, zaradi česar so za Slovence slovenske gore nekaj po-
sebnega in različnega od gora drugih dežel. Omenjena razglednica v resnici
skuša biti nekakšen balansiran povzetek kulturne in naravne raznolikosti,
s tem da Slovenije ne prikazuje niti kot povsem ravno deželo (kar bi spo-
minjalo morebiti na Madžarsko), niti kot povsem gorsko (kar bi referiralo
na Avstrijo). Rekli bi, da skuša biti mešanica vsega, s čimer želi televizijske-
mu gledalcu ustvariti vtis, da Slovenija ni krajinsko homogena, pač pa hete-
rogena in s tem slikovita dežela. Zgodovinsko gledano je bržčas 19. stoletje
odločilno prispevalo koncepcijo slovenske dežele, ki temelji na raznolikosti
naravnih virov. Toda s procesom osamosvojitve Slovenije leta 1991 se ideja
o nacionalnem krajinskem značaju slovenskega teritorija revitalizira, in to
zlasti v navezavi na novo politično retoriko, ki želi Slovenijo prikazati kot
»srce Evrope«, kot »Evropo v malem«, skratka kot idealni skupek naravnih
lepot in kulturnih znamenitosti, kjer je mogoče na majhnem teritoriju naj-
ti zelo raznoliko krajino. V času pridruževanja Slovenije Evropski uniji je
koncept Slovenije kot harmonične sinteze kontrastne krajine, kot prostora
naravne zmernosti in uravnoteženosti, kot države z edinstveno strateško
pozicijo, umeščeno na samem križišču romanske, slovanske in germanske
kulture, postal izdatno izpostavljen politični, turistični, ekonomski, pro-
63
