Page 64 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 64
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
mocijski in simbolni topos (Kotnik 2007c: 23–27). Drugače rečeno, ta te-
levizijska razglednica vizualizira zgodbo o tem, kako so Slovenci postali
Slovenci. Gregor Starc (2004) zatrjuje, da tovrstna nacionalizacija televizij-
skega občinstva ni vselej povsem intencionalna, saj televizijski ustvarjalci,
režiserji, snemalci in komentatorji običajno nimajo namena projicirati ne-
kakšne nacionalne lastnosti v uspehe in dosežke smučarjev zgolj zato, da bi
konstituirali zamišljeno skupnost v Andersonovem smislu (1998), pač pa se
nanašajo na nacionalno skupnost in njene sestavine bolj zato, ker avtoma-
tično predpostavljajo, da se televizijski gledalci nujno ali zgolj prepoznava-
jo na osnovi njihove nacionalne pripadnosti. Prav zaradi tega televizijski
ustvarjalci, vendar ne samo ti, tudi ustvarjalci v drugih medijih v resnici ne
izumljajo, pač pa zgolj reproducirajo naziranja, ideje in predstave, ki že ob-
stajajo in krožijo v neki skupnosti.
Podoben standardiziran način televizijskega ritualnega seznanjan-
ja z nacijo smo lahko beležili tudi januarja 2009, katerega vrhunec je bil
nepričakovana veleslalomska zmaga Tine Maze za svetovni pokal na 45.
Zlati lisici v Mariboru. Dogodek je imel visoko medijsko dodano vrednost.
Neposredni televizijski prenos nacionalne televizije se je pričel s pobočjem
mariborskega Pohorja, obsijanim s soncem. Televizijski total je obetal pre-
čudoviti dogodek z napeto tekmo, polno domačih pričakovanj in veliko
množico navijačev. V areni je bilo mogoče videti vse: od predsednika vlade
Boruta Pahorja, ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, ljubljanske-
ga župana Zorana Jankovića, lokalnih veljakov, gospodarstvenikov, sloven-
skih športnih legend, poskakovanja kurentov, raztegovanja meha harmo-
nike, rajanja obiskovalcev, peke lokalnih dobrot, plapolajočih slovenskih
zastav, domačih in tujih navijaških transparentov, mode do palete sponzor-
skih plakatov. Televizijska kamera je v ciljni areni tako rekoč z enim samim
kadrom zaobjela koncentrat sodobne slovenske realnosti, kjer ni manjka-
lo nacionalnih emblemov politike, ekonomije, folklore, kulinarike, estra-
de, narodnozabavnega kiča in pompa. Vse to naelektreno vzdušje je dvigo-
valo temperaturo do vrelišča, ko se je Tina Maze, druga po prvem teku, po
katerem je okrog 8.000 navijačev nagovoril predsednik vlade Borut Pahor
in jim zagotovil, da so »slovenske lisičke v dobri formi«, pognala na progo.
Komentator slovenske nacionalne televizije je njen nastop takole pospremil:
Sedaj pa bodo tisoči navijačev stisnili pesti, zaploskali in navijali
za Tino Maze, Slovenija! … Kot je sama rekla, sliši navijače, čuti
jih, čuti njihovo spodbudo. Zmagovalka leta 2005 je bila. Kaj bi
dali, da bi danes to ponovila … Odlično! Sedeminpetdeset sto-
64
mocijski in simbolni topos (Kotnik 2007c: 23–27). Drugače rečeno, ta te-
levizijska razglednica vizualizira zgodbo o tem, kako so Slovenci postali
Slovenci. Gregor Starc (2004) zatrjuje, da tovrstna nacionalizacija televizij-
skega občinstva ni vselej povsem intencionalna, saj televizijski ustvarjalci,
režiserji, snemalci in komentatorji običajno nimajo namena projicirati ne-
kakšne nacionalne lastnosti v uspehe in dosežke smučarjev zgolj zato, da bi
konstituirali zamišljeno skupnost v Andersonovem smislu (1998), pač pa se
nanašajo na nacionalno skupnost in njene sestavine bolj zato, ker avtoma-
tično predpostavljajo, da se televizijski gledalci nujno ali zgolj prepoznava-
jo na osnovi njihove nacionalne pripadnosti. Prav zaradi tega televizijski
ustvarjalci, vendar ne samo ti, tudi ustvarjalci v drugih medijih v resnici ne
izumljajo, pač pa zgolj reproducirajo naziranja, ideje in predstave, ki že ob-
stajajo in krožijo v neki skupnosti.
Podoben standardiziran način televizijskega ritualnega seznanjan-
ja z nacijo smo lahko beležili tudi januarja 2009, katerega vrhunec je bil
nepričakovana veleslalomska zmaga Tine Maze za svetovni pokal na 45.
Zlati lisici v Mariboru. Dogodek je imel visoko medijsko dodano vrednost.
Neposredni televizijski prenos nacionalne televizije se je pričel s pobočjem
mariborskega Pohorja, obsijanim s soncem. Televizijski total je obetal pre-
čudoviti dogodek z napeto tekmo, polno domačih pričakovanj in veliko
množico navijačev. V areni je bilo mogoče videti vse: od predsednika vlade
Boruta Pahorja, ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, ljubljanske-
ga župana Zorana Jankovića, lokalnih veljakov, gospodarstvenikov, sloven-
skih športnih legend, poskakovanja kurentov, raztegovanja meha harmo-
nike, rajanja obiskovalcev, peke lokalnih dobrot, plapolajočih slovenskih
zastav, domačih in tujih navijaških transparentov, mode do palete sponzor-
skih plakatov. Televizijska kamera je v ciljni areni tako rekoč z enim samim
kadrom zaobjela koncentrat sodobne slovenske realnosti, kjer ni manjka-
lo nacionalnih emblemov politike, ekonomije, folklore, kulinarike, estra-
de, narodnozabavnega kiča in pompa. Vse to naelektreno vzdušje je dvigo-
valo temperaturo do vrelišča, ko se je Tina Maze, druga po prvem teku, po
katerem je okrog 8.000 navijačev nagovoril predsednik vlade Borut Pahor
in jim zagotovil, da so »slovenske lisičke v dobri formi«, pognala na progo.
Komentator slovenske nacionalne televizije je njen nastop takole pospremil:
Sedaj pa bodo tisoči navijačev stisnili pesti, zaploskali in navijali
za Tino Maze, Slovenija! … Kot je sama rekla, sliši navijače, čuti
jih, čuti njihovo spodbudo. Zmagovalka leta 2005 je bila. Kaj bi
dali, da bi danes to ponovila … Odlično! Sedeminpetdeset sto-
64