Page 91 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 91
znotraj mobilnega vsakdana: k antropologiji rab mobilnega telefona
je protetično vrednost, saj ga imajo za podaljšek telesa, medtem ko je tele-
komunikacijska industrija zmotno aparat promovirala kot igračo, s čimer
je trivializirala dejanski in potencialni družbeni pomen produkta. Študija
še ugotavlja, da ženskam mobilni telefon bolj predstavlja sredstvo zašči-
te, za mlade pa napravo, ki jih povezuje s prijatelji in družino. Morda je
najbolj zanimiva analitična zaznava raziskave ta, da če gre pri internetu
za globalizacijo, gre pri mobilnem telefonu za lokalizacijo. Mobilni tele-
fon namreč teži k temu, da utrjuje lokalne družbene vezi in je lahko v bo-
doče rabljen tudi kot naprava za določanje lokacije in vodenje po prostoru,
torej kot sredstvo orientacije in nadzora v prostoru. Pri raziskavi pa težko
spregledamo tudi nekaj analitičnih ali kako drugače motiviranih spodrsl-
jajev. Harkin npr. izrazi presenečenje nad dejstvom, da je v britanskem tele-
vizijskem šovu Popstars za udeležene tekmovalce novembra 2002 v eni uri
bilo prek sistema SMS- sporočila oddanih kar 200 000 glasov, vendar te si-
tuacije ni zmožen ali ne želi povezati z interpretacijo, da imamo tu oprav-
ka s popolno kulturno trivializacijo demokracije in populistično distrak-
cijo oz. odmikom od nje, pač pa v interesnem duhu sklene, da bi se vlada
morala česa naučiti iz entuziazma javnosti nad glasovanjem prek mobil-
nega telefona. V poročilu Mobilisation pa najdemo še nekatere druge poli-
tične sugestije, kakor npr. dostopnost internetnih vladnih informacij prek
mobilnega telefona, vladni forum za deležnike s področja mobilne telefo-
nije (proizvajalci opreme, operaterji idr.) in uvedbo restriktivne politike na
področju mobilne komunikacije in prenosa podatkov v primerih krimi-
nala in terorizma. Na koncu študije pa avtor še interesno zapiše, da kljub
temu, da je bilo v zadnjem času zaznati precejšnje javno nasprotovanje po-
stavitvi signalnih stebrov in baznih postaj po različnih koncih države, lo-
kalne oblasti ne smejo omejiti tega razvoja zavoljo demokracije.
Preiskava Plantove (2002) za Motorolo On the Mobile bržčas še najbolj
ustreza akademskim standardom v primerjavi z gornjima dvema prispev-
koma. Raziskava je mednarodna primerjalna etnografska študija s pridob-
ljenimi empiričnimi podatki iz svetovnih prestolnic, od Tokia, Pekinga,
Hong Konga, Bangkoka, Peshawarja, Dubaja, Londona, Birminghama in
Chicaga. Delo je obsegalo face-to-face intervjuje s posamezniki in skupina-
mi, nekaj pa tudi po elektronski pošti. In seveda, kakor vsak dober social-
ni antropolog, je tudi Plantova prakticirala opazovanje obnašanj z mobil-
nim telefonom na javnih mestih. Pri interpretaciji opazovanj se pretežno
naslanja na znamenito teorijo samopredstavitve v vsakdanjem življenju so-
ciologa Ervinga Goffmana (1959[1956]; 1963), in tako ponudi bogato kultur-
91
je protetično vrednost, saj ga imajo za podaljšek telesa, medtem ko je tele-
komunikacijska industrija zmotno aparat promovirala kot igračo, s čimer
je trivializirala dejanski in potencialni družbeni pomen produkta. Študija
še ugotavlja, da ženskam mobilni telefon bolj predstavlja sredstvo zašči-
te, za mlade pa napravo, ki jih povezuje s prijatelji in družino. Morda je
najbolj zanimiva analitična zaznava raziskave ta, da če gre pri internetu
za globalizacijo, gre pri mobilnem telefonu za lokalizacijo. Mobilni tele-
fon namreč teži k temu, da utrjuje lokalne družbene vezi in je lahko v bo-
doče rabljen tudi kot naprava za določanje lokacije in vodenje po prostoru,
torej kot sredstvo orientacije in nadzora v prostoru. Pri raziskavi pa težko
spregledamo tudi nekaj analitičnih ali kako drugače motiviranih spodrsl-
jajev. Harkin npr. izrazi presenečenje nad dejstvom, da je v britanskem tele-
vizijskem šovu Popstars za udeležene tekmovalce novembra 2002 v eni uri
bilo prek sistema SMS- sporočila oddanih kar 200 000 glasov, vendar te si-
tuacije ni zmožen ali ne želi povezati z interpretacijo, da imamo tu oprav-
ka s popolno kulturno trivializacijo demokracije in populistično distrak-
cijo oz. odmikom od nje, pač pa v interesnem duhu sklene, da bi se vlada
morala česa naučiti iz entuziazma javnosti nad glasovanjem prek mobil-
nega telefona. V poročilu Mobilisation pa najdemo še nekatere druge poli-
tične sugestije, kakor npr. dostopnost internetnih vladnih informacij prek
mobilnega telefona, vladni forum za deležnike s področja mobilne telefo-
nije (proizvajalci opreme, operaterji idr.) in uvedbo restriktivne politike na
področju mobilne komunikacije in prenosa podatkov v primerih krimi-
nala in terorizma. Na koncu študije pa avtor še interesno zapiše, da kljub
temu, da je bilo v zadnjem času zaznati precejšnje javno nasprotovanje po-
stavitvi signalnih stebrov in baznih postaj po različnih koncih države, lo-
kalne oblasti ne smejo omejiti tega razvoja zavoljo demokracije.
Preiskava Plantove (2002) za Motorolo On the Mobile bržčas še najbolj
ustreza akademskim standardom v primerjavi z gornjima dvema prispev-
koma. Raziskava je mednarodna primerjalna etnografska študija s pridob-
ljenimi empiričnimi podatki iz svetovnih prestolnic, od Tokia, Pekinga,
Hong Konga, Bangkoka, Peshawarja, Dubaja, Londona, Birminghama in
Chicaga. Delo je obsegalo face-to-face intervjuje s posamezniki in skupina-
mi, nekaj pa tudi po elektronski pošti. In seveda, kakor vsak dober social-
ni antropolog, je tudi Plantova prakticirala opazovanje obnašanj z mobil-
nim telefonom na javnih mestih. Pri interpretaciji opazovanj se pretežno
naslanja na znamenito teorijo samopredstavitve v vsakdanjem življenju so-
ciologa Ervinga Goffmana (1959[1956]; 1963), in tako ponudi bogato kultur-
91
