Page 92 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 92
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
no analizo rabe mobilnega telefona. Avtorica ugotavlja, da je javna raba
mobilnega telefona najbolj eksplicitna v Tokiu, medtem ko je v Peshawarju
še vedno pretežno stvar elite. Sicer pa meni, da se rabe od države do države
ne razlikujejo toliko, kakor bi morda pričakovali, saj so tehnične funkcije
aparata tehnološko standardizirane, večje so razlike v kulturnih kontekstih
rab. Prav tako Plantova naredi distinkcijo med »innie« in »outie« obnašan-
jem z mobilnim telefonom. Introvertirani uporabljajo aparat na javnih me-
stih kar se da diskretno in nevsiljivo, medtem ko ekstrovertirani integrira-
jo telefonski pogovor v situacijo koprezence. Prav tako ugotavlja razlike pri
rabah glede na spol. Pri moških je opažala težnjo, da se z aparatom v jav-
nosti razkazujejo, čemur pravi stage phoning (odrsko telefoniranje), kakor
tudi določeno tekmovalnost med moškimi, pri čemer t. i. alfa samci pred-
njačijo v javnem displeju svojih najnovejših tehnoloških dobrin in mode-
lov. Mladi obeh spolov se zlasti obremenjujejo z modno vrednostjo apa-
rata, pomembne so jim znamke in dizajn. Ženske se zdijo bolj diskretne
udeleženke v mobilnem cirkusu. Običajno nosijo aparate na neizpostavlje-
nih mestih ob telesu, v torbicah in nakupovalnih vrečkah, edino pri mlaj-
ših samskih ženskah je raziskovalka opažala povečano razkrivanje in roko-
vanje z aparatom na javnih mestih, kar poveže s samozaščitnim vedenjem.
Prav tako je Plantova pozornost posvečala držam, gestikulaciji in gibom te-
lesa, ki spremljajo rabo, in na podlagi opazovanja uporabnike razdelila po
drži telesa na »speakeasies« in »spacemakers«. Prvi so običajno ekstrava-
gantni in močno izrazni v svoji gestikulaciji z metanjem glave nazaj, obra-
čanjem oči in poskakovanjem naokrog. Drugi so bolj zaprti vase in kaže-
jo zabubljeno držo med rabo telefona na javnem kraju (Plant 2002: 32–33,
49–52). Med branjem raziskave lahko ugotovimo, da je Plantova na stra-
ni razvoja mobilne telefonije, saj jo vidi kot novo sredstvo emancipacije ne
le bogatih, temveč predvsem revnih, in kot spodbujevalec rasti ter moder-
nizacije dežel v razvoju. Kritiki razvoja mobilne tehnologije so zanjo stari
zoprni tradicionalisti (McGuigan 2005: 51–55).
Raba mobilnega telefona v prometu, zlasti avtomobilu, pa postaja če-
dalje bolj zaznaven teren etnografskega opazovanja. V zadnjem času so
spremembe v zakonodaji in prometni politiki v različnih evropskih dr-
žavah sovpadle s povečanim prizadevanjem po uvedbi novih komunika-
cijskih tehnologij za uporabo v avtomobilih (in-car technologies), kakor
je na primer sistem za prostoročno mobilno telefoniranje (hands-free set).
Esbjörnssonovo in Juhlinovo (2003; 2007) etnografsko preučevanje proble-
ma na Švedskem kaže, da študije, ki običajno služijo kot strokovne podla-
92
no analizo rabe mobilnega telefona. Avtorica ugotavlja, da je javna raba
mobilnega telefona najbolj eksplicitna v Tokiu, medtem ko je v Peshawarju
še vedno pretežno stvar elite. Sicer pa meni, da se rabe od države do države
ne razlikujejo toliko, kakor bi morda pričakovali, saj so tehnične funkcije
aparata tehnološko standardizirane, večje so razlike v kulturnih kontekstih
rab. Prav tako Plantova naredi distinkcijo med »innie« in »outie« obnašan-
jem z mobilnim telefonom. Introvertirani uporabljajo aparat na javnih me-
stih kar se da diskretno in nevsiljivo, medtem ko ekstrovertirani integrira-
jo telefonski pogovor v situacijo koprezence. Prav tako ugotavlja razlike pri
rabah glede na spol. Pri moških je opažala težnjo, da se z aparatom v jav-
nosti razkazujejo, čemur pravi stage phoning (odrsko telefoniranje), kakor
tudi določeno tekmovalnost med moškimi, pri čemer t. i. alfa samci pred-
njačijo v javnem displeju svojih najnovejših tehnoloških dobrin in mode-
lov. Mladi obeh spolov se zlasti obremenjujejo z modno vrednostjo apa-
rata, pomembne so jim znamke in dizajn. Ženske se zdijo bolj diskretne
udeleženke v mobilnem cirkusu. Običajno nosijo aparate na neizpostavlje-
nih mestih ob telesu, v torbicah in nakupovalnih vrečkah, edino pri mlaj-
ših samskih ženskah je raziskovalka opažala povečano razkrivanje in roko-
vanje z aparatom na javnih mestih, kar poveže s samozaščitnim vedenjem.
Prav tako je Plantova pozornost posvečala držam, gestikulaciji in gibom te-
lesa, ki spremljajo rabo, in na podlagi opazovanja uporabnike razdelila po
drži telesa na »speakeasies« in »spacemakers«. Prvi so običajno ekstrava-
gantni in močno izrazni v svoji gestikulaciji z metanjem glave nazaj, obra-
čanjem oči in poskakovanjem naokrog. Drugi so bolj zaprti vase in kaže-
jo zabubljeno držo med rabo telefona na javnem kraju (Plant 2002: 32–33,
49–52). Med branjem raziskave lahko ugotovimo, da je Plantova na stra-
ni razvoja mobilne telefonije, saj jo vidi kot novo sredstvo emancipacije ne
le bogatih, temveč predvsem revnih, in kot spodbujevalec rasti ter moder-
nizacije dežel v razvoju. Kritiki razvoja mobilne tehnologije so zanjo stari
zoprni tradicionalisti (McGuigan 2005: 51–55).
Raba mobilnega telefona v prometu, zlasti avtomobilu, pa postaja če-
dalje bolj zaznaven teren etnografskega opazovanja. V zadnjem času so
spremembe v zakonodaji in prometni politiki v različnih evropskih dr-
žavah sovpadle s povečanim prizadevanjem po uvedbi novih komunika-
cijskih tehnologij za uporabo v avtomobilih (in-car technologies), kakor
je na primer sistem za prostoročno mobilno telefoniranje (hands-free set).
Esbjörnssonovo in Juhlinovo (2003; 2007) etnografsko preučevanje proble-
ma na Švedskem kaže, da študije, ki običajno služijo kot strokovne podla-
92
