Page 265 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 265
ljubljanska in zagrebška opera med drugo svetovno vojno
tudi v danih okoliščinah (...)«.43 Zgolj sedem let pozneje, v novi Republiki
Hrvaški leta 1992, še zmeraj sredi domovinske vojne, je bila knjiga ponov-
no objavljena, seveda s spremembami v skladu z novimi okoliščinami. Tudi
besedilo Jagode Martinčević je bilo spremenjeno, njena prejšnja trditev, da
je bilo obdobje NDH »revnejše z opernimi predstavami«, je bila izpuščena,
besedilo pa je bilo razširjeno: »Repertoar je neverjetno bogat, igra se vsak
večer. Celotno obdobje je zaznamovano (...) z novimi naslovi in zanimivi
gostovanji.« Avtorica odločno nadaljuje: »Že glede na te podatke se vidi, da
umetniško, še posebno operno, življenje v zagrebških vojnih letih ni zamr-
lo. Razmere so, morda, nekoliko utesnjene, a kontinuiteta je ohranjena, kar
dokazujejo ne samo standardni repertoar, ampak tudi hrvaške premiere.«44
To je resnično nenavaden evfemizem, ko so vojne razmere v središču profa-
šističnega režima opisane kot »nekoliko utesnjene« ...
Ljubljansko in zagrebško Opero sem primerjala seveda predvsem z
osebnega in hrvaškega vidika, a v luči celovitejšega pogleda na delo obeh
opernih hiš tudi v želji po prihodnjem slovensko-hrvaškem sodelovanju v
raziskavah. Vprašanje, ki pride spontano v sklepu, je, komu je šlo bolje, na
to pa je težko odgovoriti. Mogoče Zagrebu, z gostovanji opernih ansamblov
iz tujine, podpiranjem hrvaških avtorjev in spremljanjem opernih trendov,
na primer skladateljev, ki so bili priljubljeni pri nacistih, kot je bil Egk. Ali
pa Ljubljani z večjo odprtostjo repertoarja iz ozkih nacionalnih okvirov in
z ohranjenim življenjem umetnikov ter milejšimi kaznimi leta 1945? Vseka-
kor lahko sklenemo, da je opera v obeh mestih pomagala državljanom in
umetnikom premagati težke čase druge svetovne vojne.
Petinštirideset let kasneje, ko je zadnja domovinska vojna dokončno
razdelila Hrvaško in Slovenijo, so bili seveda drugi časi. Nekdanjo vlogo
gledališča je prevzela televizija kot glavni medij za prenos ne le informacij,
ampak tudi kulture. Zagrebška Opera je kot prej seveda imela predstave,
vendar je v domovinski vojni na Hrvaškem imela legendarno vlogo Opera
v Osijeku, mestu blizu meje s Srbijo, ki je bilo hudo poškodovano. Prav tam,
43 »razdoblje, koje je zbog ratnih okolnosti siromašnije opernim predstavama. Ipak,
Opera radi i u danim okolnostima«. Jagoda Martinčević, »Opera«, v Hrvatsko na-
rodno kazalište u Zagrebu 1860–1985, ur. Nikola Batušić (Zagreb: Hrvatsko narodno
kazalište, Školska knjiga, 1985), 114.
44 »Već je i po tim podacima vidljivo da umjetnički, napose operni život u zagrebačkim
ratnim godinama ne zamire. Prilike su, možda, pomalo skučene, no kontinuitet je
zadržan, o čemu svjedoči ne samo standardni repertoar, nego i hrvatske praizved-
be.« Martinčević, »Opera«, v Hrvatsko narodno kazalište u Zagrebu 1840–1860–1992,
ur. Nikola Batušić (Zagreb: Hrvatsko narodno kazalište, Školska knjiga, 1992), 131.
263
tudi v danih okoliščinah (...)«.43 Zgolj sedem let pozneje, v novi Republiki
Hrvaški leta 1992, še zmeraj sredi domovinske vojne, je bila knjiga ponov-
no objavljena, seveda s spremembami v skladu z novimi okoliščinami. Tudi
besedilo Jagode Martinčević je bilo spremenjeno, njena prejšnja trditev, da
je bilo obdobje NDH »revnejše z opernimi predstavami«, je bila izpuščena,
besedilo pa je bilo razširjeno: »Repertoar je neverjetno bogat, igra se vsak
večer. Celotno obdobje je zaznamovano (...) z novimi naslovi in zanimivi
gostovanji.« Avtorica odločno nadaljuje: »Že glede na te podatke se vidi, da
umetniško, še posebno operno, življenje v zagrebških vojnih letih ni zamr-
lo. Razmere so, morda, nekoliko utesnjene, a kontinuiteta je ohranjena, kar
dokazujejo ne samo standardni repertoar, ampak tudi hrvaške premiere.«44
To je resnično nenavaden evfemizem, ko so vojne razmere v središču profa-
šističnega režima opisane kot »nekoliko utesnjene« ...
Ljubljansko in zagrebško Opero sem primerjala seveda predvsem z
osebnega in hrvaškega vidika, a v luči celovitejšega pogleda na delo obeh
opernih hiš tudi v želji po prihodnjem slovensko-hrvaškem sodelovanju v
raziskavah. Vprašanje, ki pride spontano v sklepu, je, komu je šlo bolje, na
to pa je težko odgovoriti. Mogoče Zagrebu, z gostovanji opernih ansamblov
iz tujine, podpiranjem hrvaških avtorjev in spremljanjem opernih trendov,
na primer skladateljev, ki so bili priljubljeni pri nacistih, kot je bil Egk. Ali
pa Ljubljani z večjo odprtostjo repertoarja iz ozkih nacionalnih okvirov in
z ohranjenim življenjem umetnikov ter milejšimi kaznimi leta 1945? Vseka-
kor lahko sklenemo, da je opera v obeh mestih pomagala državljanom in
umetnikom premagati težke čase druge svetovne vojne.
Petinštirideset let kasneje, ko je zadnja domovinska vojna dokončno
razdelila Hrvaško in Slovenijo, so bili seveda drugi časi. Nekdanjo vlogo
gledališča je prevzela televizija kot glavni medij za prenos ne le informacij,
ampak tudi kulture. Zagrebška Opera je kot prej seveda imela predstave,
vendar je v domovinski vojni na Hrvaškem imela legendarno vlogo Opera
v Osijeku, mestu blizu meje s Srbijo, ki je bilo hudo poškodovano. Prav tam,
43 »razdoblje, koje je zbog ratnih okolnosti siromašnije opernim predstavama. Ipak,
Opera radi i u danim okolnostima«. Jagoda Martinčević, »Opera«, v Hrvatsko na-
rodno kazalište u Zagrebu 1860–1985, ur. Nikola Batušić (Zagreb: Hrvatsko narodno
kazalište, Školska knjiga, 1985), 114.
44 »Već je i po tim podacima vidljivo da umjetnički, napose operni život u zagrebačkim
ratnim godinama ne zamire. Prilike su, možda, pomalo skučene, no kontinuitet je
zadržan, o čemu svjedoči ne samo standardni repertoar, nego i hrvatske praizved-
be.« Martinčević, »Opera«, v Hrvatsko narodno kazalište u Zagrebu 1840–1860–1992,
ur. Nikola Batušić (Zagreb: Hrvatsko narodno kazalište, Školska knjiga, 1992), 131.
263
