Page 263 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 263
ljubljanska in zagrebška opera med drugo svetovno vojno
delo izpuščeno tudi v članku o Lipahu v Slovenski biografiji.36 Še bolj pre-
seneča, da so navedeni viri izpustili mladinsko opereto Indija Koromandi-
ja (v originalu Peter und Paul im Schlaraffenland) Franza Lehárja, ki je bila
premierno uprizorjena 29. marca 1942. Nobene od obeh operet ne najde-
mo v repertoarju ljubljanske Opere niti v kasnejših obdobjih, sodeč po bazi
SiGledal.
Pevci in dirigenti so bili tradicionalno stalna povezava med zagrebško
in ljubljansko Opero. V Ljubljani sta med vojno redno nastopali hrvaški
operni pevki, sopranistka Zlata Gjungjenac (1898–1982), po vojni profesori-
ca petja na ljubljanski Glasbeni akademiji, in mezzosopranistka Elza Karlo-
vac (1910–1961), že od leta 1940 stalna članica ljubljanske Opere. V zagrebški
Operi so delovali predvsem moški pevci iz Slovenije. Tenorist Mario Ši-
menc (1896–1958), interpret Era v krstni izvedbi Era z onega sveta, je postal
»začetnik tradicije – Ero je bil poslej namenjen slovenskim tenoristom. Ti
so bili najboljši izvajalci te peklensko težke vloge«, kot piše Marija Barbie-
ri.37 Legendarni tenorist Josip Gostič (1900–1963) je povsod nastopal z nazi-
vom »solist zagrebške Opere«, tako v rodni Sloveniji kot tudi tujini.
Začetek vojne je drastično vplival na življenjsko pot dveh uveljavljenih
zagrebških dirigentov. Krešimir Baranović (1894–1975), skladatelj uspešne-
ga baleta Licitarsko srce ter dirigent in direktor zagrebške Opere do leta
1940, je bil novembra 1941 aretiran skupaj z večjo skupino prostozidarjev in
za šest mesecev zaprt v ustaškem zaporu.38 Ravno nasprotno se je zgodilo
Lovru Matačiću – njegov vzpon je bil bliskovit: takoj po ustanovitvi drža-
ve NDH je postal podpolkovnik in nadzornik celotne domobranske glasbe.
Seveda je nastopal v zagrebškem gledališču, kjer je bil kratek čas tudi sve-
tovalec intendanta.
Nastopil je konec vojne. Operne predstave so potekale v obeh mestih
skoraj do zadnjih dni pred prihodom partizanov v Zagreb in Ljubljano. Po-
tem pa je prišel čas kaznovanj. Glavna krivda obtoženih (vodstvo opere,
dirigenti, pevci in vsi drugi zaposleni) je bilo seveda sodelovanje z oblast-
jo. Pri tem je bilo v Sloveniji še dodatno vprašanje kulturnega molka, ki ga
je Osvobodilna fronta razglasila leta 1942. Tisti umetniki, ki so kljub pred-
pisanemu bojkotu kulturnih prireditev sodelovali z okupatorjem, v našem
36 France Koblar, »Lipah Fran«, v Slovenski biografski leksikon, dostop, 1. 9. 2018,
http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi331542/.
37 Marija Barbieri, »Opera«, v Branko Hećimović, Marija Barbieri in Henrik Neuba-
uer, Slovenski umetniki na hrvaških odrih (Zagreb: Slovenski dom, Vijeće slovenske
nacionalne manjine Grada Zagreba, 2011), 219, 221.
38 Banović, Država i njezino kazalište ..., 106.
261
delo izpuščeno tudi v članku o Lipahu v Slovenski biografiji.36 Še bolj pre-
seneča, da so navedeni viri izpustili mladinsko opereto Indija Koromandi-
ja (v originalu Peter und Paul im Schlaraffenland) Franza Lehárja, ki je bila
premierno uprizorjena 29. marca 1942. Nobene od obeh operet ne najde-
mo v repertoarju ljubljanske Opere niti v kasnejših obdobjih, sodeč po bazi
SiGledal.
Pevci in dirigenti so bili tradicionalno stalna povezava med zagrebško
in ljubljansko Opero. V Ljubljani sta med vojno redno nastopali hrvaški
operni pevki, sopranistka Zlata Gjungjenac (1898–1982), po vojni profesori-
ca petja na ljubljanski Glasbeni akademiji, in mezzosopranistka Elza Karlo-
vac (1910–1961), že od leta 1940 stalna članica ljubljanske Opere. V zagrebški
Operi so delovali predvsem moški pevci iz Slovenije. Tenorist Mario Ši-
menc (1896–1958), interpret Era v krstni izvedbi Era z onega sveta, je postal
»začetnik tradicije – Ero je bil poslej namenjen slovenskim tenoristom. Ti
so bili najboljši izvajalci te peklensko težke vloge«, kot piše Marija Barbie-
ri.37 Legendarni tenorist Josip Gostič (1900–1963) je povsod nastopal z nazi-
vom »solist zagrebške Opere«, tako v rodni Sloveniji kot tudi tujini.
Začetek vojne je drastično vplival na življenjsko pot dveh uveljavljenih
zagrebških dirigentov. Krešimir Baranović (1894–1975), skladatelj uspešne-
ga baleta Licitarsko srce ter dirigent in direktor zagrebške Opere do leta
1940, je bil novembra 1941 aretiran skupaj z večjo skupino prostozidarjev in
za šest mesecev zaprt v ustaškem zaporu.38 Ravno nasprotno se je zgodilo
Lovru Matačiću – njegov vzpon je bil bliskovit: takoj po ustanovitvi drža-
ve NDH je postal podpolkovnik in nadzornik celotne domobranske glasbe.
Seveda je nastopal v zagrebškem gledališču, kjer je bil kratek čas tudi sve-
tovalec intendanta.
Nastopil je konec vojne. Operne predstave so potekale v obeh mestih
skoraj do zadnjih dni pred prihodom partizanov v Zagreb in Ljubljano. Po-
tem pa je prišel čas kaznovanj. Glavna krivda obtoženih (vodstvo opere,
dirigenti, pevci in vsi drugi zaposleni) je bilo seveda sodelovanje z oblast-
jo. Pri tem je bilo v Sloveniji še dodatno vprašanje kulturnega molka, ki ga
je Osvobodilna fronta razglasila leta 1942. Tisti umetniki, ki so kljub pred-
pisanemu bojkotu kulturnih prireditev sodelovali z okupatorjem, v našem
36 France Koblar, »Lipah Fran«, v Slovenski biografski leksikon, dostop, 1. 9. 2018,
http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi331542/.
37 Marija Barbieri, »Opera«, v Branko Hećimović, Marija Barbieri in Henrik Neuba-
uer, Slovenski umetniki na hrvaških odrih (Zagreb: Slovenski dom, Vijeće slovenske
nacionalne manjine Grada Zagreba, 2011), 219, 221.
38 Banović, Država i njezino kazalište ..., 106.
261
